Večino svojega otroštva sem preživela v majhni vasici blizu Cerkelj na Gorenjskem. V času moje mladosti smo se na pusta začeli pripravljati že nekaj dni prej. Bistvo niti ni bilo v šemljenju in pustnih oblačilih, temveč je bilo glavno pustno dogajanje namenjeno zbiranju goriva za kurjenje pusta, in seveda nato druženje ob gorečem pustu na pustni torek zvečer. Danes bi temu rekli, da smo za pusta zakurili kres.
Grmada se je vedno delala izven vasi ob glavni cesti. Dokler je bil še živ Iljov ata, je on poskrbel, da se je v zemljo zakopal visok kol, če že ne kar celo deblo. Nato so moški strokovno zložili okrog njega gorivo, ki so ga prispevali vsi vaščani v obliki odpadnega lesa, butar, vejevja, na vrh pa so se zmetale še stare avtomobilske gume. V ognju je tako zgorelo zelo veliko odpadnega materiala, ki bi se drugače valjal po okolici. Drugače povedano: v ogenj se je zmetalo vse staro in nepotrebno, da se je tako naredil prostor za novo življenje. V času pusta se pač poslavlja žalostna Starka Zima in daje prostor razigrani Pomladi, ki poskrbi za oživljanje speče Narave.
Ppripravljenega pusta (grmado) je bilo potrebno 'vahtati' (čuvati), da ga ne bi predčasno zažgali falotje iz sosednjih vasi. To bi se jim štelo v veliko čast, za 'pogorelce' pa bi bila to nezaslišana sramota.
Ko se je na pustni torek začel spuščati mrak, smo začeli oprezati, če že gorijo pusti po okoliških vaseh. Ko se je vsem zdelo, da je pravi čas, so fantje podkurili pusta, da je na večih koncih naenkrat ogenj planil visoko v zrak, iskre so letele na vse strani in kaj kmalu smo se morali zaradi vročine odmakniti precej stran od ognja.
V vsaki vasi se najde kdo, ki je znan kot šaljivec, komedijant, pripovedovalec šal. Ob gorečem pustu zato nikoli ni zmanjkalo smeha in najvzdržljivejši so ob ognju in kramljanju vztrajali krepko čez polnoč. Cela vas, mladi in stari, so vsaj za nekaj časa prišli k ognju in poklepetali s sosedi.
Seveda so se otroci radi našemili, čeprav takrat ni bilo možnosti nakupa primernih rekvizitov v trgovini. Potem so šle šeme, kot smo jim rekli, od hiše do hiše in veljalo je, da se pustnih maškar ne sme spoditi, ker to prinese nesrečo k hiši. Tako so otroci povsod dobili kak bonbon ali krof, le v redkih primerih pa kak kovanec.
Ne spomnim se, da bi se v mojih časih v osnovni šoli kaj učili o pustnem času, niti nismo hodili našemljeni v šolo. Danes imajo otroci v osnovni šoli na pustni torek prave žurke s krofi za malico in s tekmovanji za najboljše maske oz. kostume. Tudi učijo se o pustnem času in moji otroci vedo iz šole, da so najpogostejše pustne maske v Sloveniji ptujski kurenti, brkinski škoromati, cerkljanski laufarji (iz okolice Cerknega) in v novejšem času šenčurski godlarji.
Godlarji so seveda res zelo mlade pustne šeme, saj še nisem ne vem kako stara, pa se spominjam njihovih začetkov pred kakimi petnajstimi leti. Ker so novodobni, so zelo mobilni in je njihovo dogajanje zato vezano na prevozna sredstva v obliki traktorjev, avtomobilov in tovornjakov, ki so vlečna vozila za vozove, na katerih so na šaljiv način predstavljeni dogodki iz vsakdanjega, trenutno aktualnega dogajanja. Godlarji so več let zapored sodelovali tudi v pustni povorki po kranjskih ulicah, vendar pa jih letos v Kranj ne bo. Kot je to rado, se je menda zgodil zaplet z denarjem.
Cerkljanski laufarji so verjetno oživeli okrog leta 1956. Oni imajo značilne maske: dobrodušni Pust je oblečen v mah, z njim hodita grozljiva 'ta tirjasta', v sprevodu pa so še 'ta star' in 'ta stara', kosmati Lamant z vilami in drugi. Njihova značilnost so lepo poslikane lesene maske.
Med ljudmi je zelo znan cerkniški pustni karneval in njihova zaveznica coprnica Uršula s Slivnice.
Škoromatija pa je več kot šeststo let star običaj, saj sega v furlanski srednji vek. Menda so bili prvič pisno omenjeni že leta 1340. Zadnjih deset let so se škoromati malo oživili, čeprav niso po brkinskih vaseh nikoli popolnoma zamrli. Njihova osrednja figura je 'škopit' z nagačeno ptico ujedo na pokrivalu. Z velikanskimi lesenimi kleščami vzbuja grozo med mimoidočimi, saj je z njimi včasih (ne vem, ali danes tudi) lovil ljudi in jih mazal s sajami. Škoromati so opremljeni z zvonci, oblečeni so v oblačila iz posušenih ovčjih kož, na glavah pa imajo visoka pokrivala. Ta pokrivala so okrašena s pisanimi papirnatimi rožami. Med škoromati ni žensk. Sprevod škoromatov spremlja nenašemljeni 'poberin', ki v košaro nabira darove gospodinj, ko gredo od hiše do hiše. V košari se nabere precej suhih klobas, ki so značilne za pustni čas, nekateri pa darujejo tudi denar, da si škoromati na pustni zabavi lahko privoščijo tudi vina.
Na splošno je pustovanje star praznik, saj ima kot veliko drugih slovenskih običajev in šeg, svoje korenine v poganskih časih. Ime pust izhaja iz besede 'mesopust', ker je ta dan začetek štiridesetdnevnega posta, ko se začne praznovanje največjega krščanskega praznika Velike noči. Pustni čas je določen s prvo mlado pomladno luno (upam, da sem prav povedala), in nanjo je vezan potem tudi čas Velike noči. Ponekod imenujejo pust 'fašenk' iz nemške besede Fasching-Fastnacht.
Seveda pa po manjših slovenskih krajih vladajo ob pustnem času njihovi krajevni običaji, značilni samo zanje. Tako so se menda v Krškem še nekaj let nazaj zbrali zvečer pred pustom otroci z lonci, pokrovkami ter drugo primerno ropotijo pred vikarjatno cerkvijo in zganjali s temi pripomočki strašen hrup, imenovan 'ofreht' Kurentu v čast. Zanimivo, da poznamo 'oferanje' tudi pri nas na Gorenjskem, vendar smo ga opravljali večer pred praznovanjem goda v čast slavljenca in seveda njegovega zavetnika ali patrona. Zato je bilo v naši družini najbolj živahno večer pred sveto Ano, saj smo bile v familiji kar tri ženske osebice krščene za Ano.
V Motniku so včasih na pustni dan vodili 'kamelo', njeni vodniki pa so se našemili kot daljni popotniki iz 'Jutrove dežele'.
V Porabju med madžarskimi Slovenci pa nastopajo 'fašenki' – skupine, v katerih so Fašenk (pust), njegova družica Lenka, stari mož, stara ženska in vrag.
Na Kozjanskem je značilna 'košuta', dvonoga ali četveronoga žival, ki je nastopala na tem ozemlju morda že pred slovensko naselitvijo.
V Rožu na Koroškem pa so mladi že navsezgodaj na pustni torek vozili po vasi samokolnico (gare) in pri vsaki hiši ukradli malo slame. Na kakem hribu so nato s to slamo natlačili moško obleko in tako izdelano lutko nataknili na visok kol. Zvečer so nato tega Pusta ali Kurenta zažgali.
Tudi na Tolminskem je bilo v času pustovanja zelo živahno in menda sega v tistih krajih organizirano pustovanje še pred leto 1900, vendar pisanih virov o tem ni. Vse pa tako kaže, da ima tipična pustna maska, ki predstavlja babo, ki nosi v košu svojega moža, mogoče svoj izvor na Tolminskem. Zgleda pa takole: moški si je nadel oprtnik brez dna oziroma košu je odbil dno in zlezel vanj. Pred seboj na košu pa si je naredil iz cunj babo. Tako je izgledalo, kot da si je stara baba, vsa sključena in zgrbljena, oprtala koš na rame, v njem pa je sedel ves zadovoljen in nasmejan njen možiček.
Po nekaterih krajih Slovenije se je obdržala navada 'vlečenje ploha'. Včasih so morali tisti fantje in dekleta, ki so se želeli poročiti pred pustom in se nato niso, na pustni dan vleči ploh po vasi v veliko zabavo gledalcev.
Pustni čas se začenja s ta debelim četrtkom, zato naj bi bila na ta dan na mizi za kosilo ješprenj in v njem kuhana prekajena svinjska glava. Nasploh se je v pustnem času pojedlo veliko mesa, predvsem suhe svinjine, saj se potem verni ljudje niso dotaknili mesa skozi ves štiridesetdnevni post. Vsi pa seveda vemo, da so nadvse priljubljeni v tem času krofi.
Je pa zanimivo, koliko ljudskih vraž, vezanih na čas ob pustu, je bilo živih med ljudmi. Večina se seveda nanaša na obilnost kmečkega pridelka, kot je repa, pa na nesnost kokoši, zato za današnji čas niso več aktualne.
nekaj misli je pobranih iz knjige Slovenske ljudske vraže (Rado Radešček)
Večino svojega otroštva sem preživela v majhni vasici blizu Cerkelj na Gorenjskem. V času moje mladosti smo se na pusta začeli pripravljati že nekaj dni prej. Bistvo niti ni bilo v šemljenju in pustnih oblačilih, temveč je bilo glavno pustno dogajanje namenjeno zbiranju goriva za kurjenje pusta, in seveda nato druženje ob gorečem pustu na pustni torek zvečer. Danes bi temu rekli, da smo za pusta zakurili kres. 
Cerkljanski laufarji so verjetno oživeli okrog leta 1956. Oni imajo značilne maske: dobrodušni Pust je oblečen v mah, z njim hodita grozljiva 'ta tirjasta', v sprevodu pa so še 'ta star' in 'ta stara', kosmati Lamant z vilami in drugi. Njihova značilnost so lepo poslikane lesene maske.
Seveda pa po manjših slovenskih krajih vladajo ob pustnem času njihovi krajevni običaji, značilni samo zanje. Tako so se menda v Krškem še nekaj let nazaj zbrali zvečer pred pustom otroci z lonci, pokrovkami ter drugo primerno ropotijo pred vikarjatno cerkvijo in zganjali s temi pripomočki strašen hrup, imenovan 'ofreht' Kurentu v čast. Zanimivo, da poznamo 'oferanje' tudi pri nas na Gorenjskem, vendar smo ga opravljali večer pred praznovanjem goda v čast slavljenca in seveda njegovega zavetnika ali patrona. Zato je bilo v naši družini najbolj živahno večer pred sveto Ano, saj smo bile v familiji kar tri ženske osebice krščene za Ano.
Pustni čas se začenja s ta debelim četrtkom, zato naj bi bila na ta dan na mizi za kosilo ješprenj in v njem kuhana prekajena svinjska glava. Nasploh se je v pustnem času pojedlo veliko mesa, predvsem suhe svinjine, saj se potem verni ljudje niso dotaknili mesa skozi ves štiridesetdnevni post. Vsi pa seveda vemo, da so nadvse priljubljeni v tem času krofi.
