Učitelj, glasbenik, pravosodni minister ter kancler (predsednik vlade). Njegovo pravo ime je Kong Qiu, medtem ko so ga kot učitelja (mojstra) klicali Kong-Fuzi, iz česar izhaja evropsko ime Konfucij (Confucius).
Oče mu je umrl, ko je imel 3 leta in zrasel je pod maminim okriljem v siromašnih razmerah. Ni se ničesar bal, ni bil podkupljiv. Ustanovil je svojo šolo, ki je sprejemala moralno čiste učence, ki so imeli namen postati plemenit človek.
Njegova dejavnost in politična sposobnost je okrepila položaj kneževine, kar je zaskrbelo sosednjega kneza, ki je, po legendi, luanskemu knezu podaril osemdeset lepih deklet in stodvajset konjev. Knez je v darovih tako užival, da je popolnoma zapustil vladanje in ni več poslušal Konfucija. Ta se je poslovil od svojega položaja in od takrat taval po kitajskih kneževinah in državicah ter nudil usluge vladarjem, zmeraj upajoč, da ga bodo poklicali nazaj na domači dvor.
Svoje učenje je skušal politično uresničiti, kar mu je prinašalo žarke upanja, predvsem pa grenka razočaranja. Posvetil se je zbiranju in urejanju starih spisov ter hkrati sam zapisoval svoj nauk. Po legendi je imel 3000 učencev, ki so tudi sami zapisovali njegove govore in razgovore.
Počelo vsega, resnica, zakon neba je TAO – veliki zakon stvarstva, reda, pravice, enakosti in sočutja. Cel kozmos je ena velika harmonija. TAO je očiten, a hkrati največja skrivnost. Nebo se odraža na zemlji in obratno. Pot neba je pot vase, v metafizično srce. Učenje je spoznavanje metafizičnih zakonov. Principi neba so božanski, duhovni in zavestni. Izbira je prepuščena svobodni volji vsakega posameznika. Skozi učenje svojo voljo prepuščaš volji neba. Potrebno je postati (božje) orodje.
Štiri načela:
JI- pravičnost: občutek za pravično delovanje, ki je nujnost;
SIN- iskrenost do sebe in do drugih; iskrenost daje zvestobo;
ŠU – ne delaj drugim, kar ne bi rad, da drugi delajo tebi (pasivni, JIN princip);
ČUNG – Delaj drugim, kar bi rad, da drugi delajo tebi (aktivni, YANG princip).
Umetnost streljanja z lokom: orožje in tarča simbolizirata notranje elemente. Puščica in tarča sta povezani, zato se puščica samo spusti. Če ne zadeneš, iščeš napako v sebi, ne zunaj sebe.
Odnosi so silno pomembni. V vsakem odnosu mora biti tisti, ki vodi in tisti, ki je voden (v družini, službi, državi itd.). Brez ljubezni ni nobenih odnosov. Brez spoštovanja ni pravičnih odnosov. Zakoni ne zadostujejo. V državi mora vladati zakon morale – svoboda govora in delovanja; edine ovire pri tem so človekovi notranji moralni zakoni. Nemoralna država nujno propade. Materialni napredek naroda je odvisen od moralnih in ne materialnih dejanj. V družbi ima vsak posameznik svojo vlogo, nalogo. Naloga vladarja, ki mora biti torej duhovni mojster, je spuščati zakon neba med ljudi na zemlji. Vladar mora skozi obrede, ki potrdijo njegov mandat.
Hierarhija vladanja je hierarhija odgovornosti. Vlada lahko samo tisti, ki je neodvisen – ki vlada nad sabo (nad svojo nižjo naravo). Mora se zavedati, kaj je človek kot bitje – kaj je namen in kaj cilj, mora poznati zakone neba. Če gre za pravico, se ne ozira na mišljenje množic. Množica so tisti, ki še niso stopili na duhovno pot. Tri vrline vladarja so modrost, pogum in sočutje. Če vladar nima teh lastnosti, je nevaren za državo. Merilo dobre vladavine je v veselju naroda – mir in harmonija, glasba, ki prinaša smisel. Ko vladar pridobi bogastvo, izgubi narod.
Vladar je glavni ton. Vsak človek je svoj lastni (drugačen) ton, vendar v sozvočju (harmoniji) z glavnim in ostalimi toni. Po glasbi se vidi duh naroda. V nevidnem svetu vladajo duhovi in bogovi, v vidnem pa glasba in morala.
Še nekaj Konfucijevih naukov:
ˇ o prijateljih: izberi si vsaj tako dobrega prijatelja, kot si sam; prijatelja lahko vljudno opozoriš na njegove napake, ampak ne za vsako ceno (postal boš moralistični pridigar in boš izgubil prijatelja);
ˇ o ljudeh: naj ti ne bo težko, če te ljudje ne poznajo, važno je, da ti poznaš njih; prizadevaj si pa, da boš postal takšen, da boš vreden tega, da te ljudje spoznajo;
ˇ o mojstru: mojster je blag, preprost, spoštljiv, skromen, popustljiv, s tem doseže svoje ;
ˇ o znanju: zavedaj se tega, kar veš, ne zavrzi svojega mnenja;
ˇ o družbi: ko se drugim priključiš, ne zavrzi svojega mnenja.
Hierarhija vladanja je hierarhija odgovornosti. Vlada lahko samo tisti, ki je neodvisen – ki vlada nad sabo (nad svojo nižjo naravo). Mora se zavedati, kaj je človek kot bitje – kaj je namen in kaj cilj, mora poznati zakone neba. Če gre za pravico, se ne ozira na mišljenje množic. Množica so tisti, ki še niso stopili na duhovno pot. Tri vrline vladarja so modrost, pogum in sočutje. Če vladar nima teh lastnosti, je nevaren za državo. Merilo dobre vladavine je v veselju naroda – mir in harmonija, glasba, ki prinaša smisel. Ko vladar pridobi bogastvo, izgubi narod. 
