Pozneje ti bom razložil, zakaj začenjam tale članek ravno z eno od zgodb, ki jo je pred mnogimi leti povedal moj učitelj Prem Rawat Maharaji.

Neki mladi revež je zvedel, da je prišel v njihovo vas neverjeten čarovnik, ki vsakemu človeku zastonj pričara eno stvar, karkoli si kdo zaželi.

Na poti je srečeval srečne ljudi, katerim je čarovnik pričaral njihovo željo. Enim je pričaral kravo, drugim ženo tretjim, celo hišo. Res neverjeten je bil ta čarovnik. Revež je razmišljal, kaj naj si zaželi:
Rekel si je; hiše si ne morem zaželeti, ker nimam zemlje, krave tudi ne, ker je nimam kam dati, niti žene, še sebe ne morem prehraniti, kako bom šele njo… tako je razmišljal, ko je čakal v vrsti, da stopi pred čarovnika.



Ko ga je le ta vprašal, kaj si želi je rekel: »Ustvari mi demona, ki mi bo izpolnjeval želje.« Čarovnik je odgovoril: »Prav, vendar vedi, da ti bo ta demon takoj odsekal glavo, če mu boš nehal ukazovati.« Revež je smeje odgovoril: »Ne skrbi, imel bo toliko dela, da ga ne bo mogel izpolniti do konca mojega življenja.«

Takoj, ko se je odpravil na pot, se je pred njim pojavil njegov demon s sabljo pripasano za pasom in mu rekel: »Ukaži mi gospodar kaj naj storim?«

Ker je bil lačen, mu je odgovoril: »Pričaraj mi mizo z vse vrste dobrotami.« Kot bi trenil, je bila pred njim miza s takimi dobrotami, kakršne še nikoli ni videl. Preden je pogoltnil prvi grižljaj, že je bil tu njegov demon z novim: »Ukaži mi gospodar, kaj naj storim.«

Zaželel si je ženo in v hipu se je poleg njega znašla lepa ženska. Zdaj je tudi ona hotela, da ji izpolnjuje želje, kar je bilo za njega vse še mnogo težje. Potem si je zaželel zemljo, pa hišo, pa krave, pa konje pa še eno hišo, pa še eno ženo itd, itd.

Bil je hitro hudo utrujen in izčrpan od svojih ukazov po izpolnjevanju želja in demon mu ni dal prav nobenega časa, da bi stvari, ki jih je ustvaril demon, ubogi revež res lahko tudi užival. Vse bolj ga je postajalo strah, da mu bo šla glava predčasno preč, saj so mu bile izpolnjene v nekaj urah že vse želje, ki si jih je kdajkoli lahko zamislil, zato se je hitro odpravil nazaj v vas k čarovniku, ki je še vedno tam izpolnjeval želje ljudem. Ko je prišel spet pred čarovnika mu je rekel; »Lepo te prosim, naj bom spet revež kot sem bil prej, samo reši me tega prekletega demona, saj me bo še ubil«

Čarovnik mu je smeje odgovoril: »Tega ne morem več storiti, saj je ta demon zdaj del tebe, edino kar lahko naredim je, da ti dam glede tega res dober nasvet.
Ko demona ne boš več rabil in si boš zaželel uživati dobrote, ki jih je ustvaril in si odpočiti od njega, mu reci, naj zgradi lestev do neba in spleza lepo po njej gor. Ko bo prišel do konca, mu spet reci naj spleza nazaj dol in ponovno gor in tako naj to ponavlja, dokler ga ne boš rabil. Ko pa ga boš rabil, mu spet naroči naj kaj naredi zate.«

Revež je presrečen odšel, saj je zdaj končno dobil recept, kaj storiti, da se mu ne bo treba več bati demona, da bi ga prikrajšal za glavo.

Zgodba je simbolična, ki prikazuje kot reveža vsakega od nas in tega demona kot tvoj in moj razum, z eno malo razliko.
Ti ne rečeš razumu ampak tvoj razum tebi reče: »Izpolni mi to in to željo«, in potem jo ti hitiš izpolnjevati in ne on. Ne da ti časa, da bi ob njej ti lahko užival in preden jo izpolniš, ti tvoj razum postavi že drugo željo, tako dolgo, dokler ne postaneš nesposoben izpolniti mu še kakšno željo več.

Potem ti reče: »Vidiš kakšen si, še te uboge želje mi ne moreš izpolniti« in posledica je naša praznina, nezadovoljstvo, razočaranje in jeza, katerih vzroke seveda ne iščemo v sebi, temveč v drugih, kar je običajno najlažje.

V enem prejšnjih člankov sem omenil, da gre v osnovi pri človeku za dve šoli: Za ustvarjanje sposobnosti, ki jo tudi lahko primerjamo s tem zgoraj omenjenim demonom in z prepoznavanjem svojega srca ali bistva, ki je ponazorjeno z zavestnim plezanjem diha do notranjega neba in nazaj.

In smo že pri uvodu zgodbe o Pustovanju.
Zakaj si za Pusta nadenemo maske? Zato, ker se za to masko lahko skrijemo, sprostimo in poveselimo, saj nas v njej nihče ne prepozna in smo končno vsaj za kratek čas lahko to, kar v resnici smo, ali to, kar smo si potihoma želeli biti, vendar si tega niti sebi, niti drugim nismo upali nikoli priznati.

Pa smo že pri drugi zgodbi, katero sem ti hotel povedati. Znano je, da smo Slovenci staro indoevropsko pleme, ki se je skozi čas pomikalo do tja, kjer smo danes. Ker sem bil v Indiji že več kot dvajsetkrat in prvič pred skoraj dvajsetimi leti, sem se srečal z njihovim pet tisoč let starim praznikom Holi, ki je presenetljivo približno ob času evropskega in našega pustovanja in se vprašal: »Kaj pa če naše pustovanje izvira iz tega starodavnega praznika?« in moj odgovor je: «Da«

V angleško govorečih deželah pojmujejo Boga, kot sestavljeno silo in besedo GOD iz Generator, Operator in Destroyer ali po naše stvarnik vzdrževalec in uničevalec. V indijskem hinduizmu pa te iste sile predstavljajo: Brama, Višnu, Šiva.
Naj poenostavim to zgodbo o Holiju do samih osnov.

Tu gre za odnos hudobnega kralja in očeta Hiranyakashypuja, ki je razvil svoje sposobnosti do take mere, da ga ni mogel premagati noben človek, ne žival, niti podnevi niti ponoči niti zunaj niti znotraj, niti na zemlji, niti na nebu. Imel je sina Prahlada, ki ga je vprašal, kaj bo počel v življenju, oziroma koga bo častil. Seveda je želel slišati odgovor, da bo sledil in častil svojega očeta, vladarja materialnega sveta, oziroma njegovo moč.

Mali deček je odgovoril, da bo častil srce (blagost, ljubezen Višnuja), ker se tam skriva modrost vsega sveta. Kralj se je hudo razjezil in ker Prahlad preko let ni spremenil svojega mnenja, se je odločil ubiti svojega sina. Naročil je služabnikom, da so mu zastrupljali hrano, metali so ga divjim zverinam, vrgli ga z visoke pečine, celo zažgali ga na grmadi, a se dečku čudežno nikoli ni nič zgodilo. Celo ogenj mu ni mogel do živega. Tedaj se je kralj sam odločil s svojo sabljo sinu odsekati glavo. Takrat pa je iz bližnjega stebra izstopil Bog Višnu, iz sebe ustvaril bitje, ki ni bilo ne človek ne žival, (človek-lev) in ustvaril razmere, ko ni bila niti noč niti dan, niti zunaj, niti znotraj, niti na zemlji niti na nebu in ubil hudobnega kralja in Prahlad je postal naslednji kralj, ki je pravično vladal ljudem dolgo vrsto let. V njegovo čast, v čast srca, blagosti, odpuščanja, enakopravnosti med ljudmi je nastal ta praznik.

Ne bom se spuščal v podrobnosti, kako se praznuje ta praznik danes v Indiji. Začne se v družinskem krogu, kjer člani družine blagoslovijo drug drugega, odpustijo si in pozabijo na zamere, ki so se nabrale tekom zadnjega leta v njihovih medsebojnih odnosih.
V znak odpuščanja se polivajo z obarvano vodo in dišečim prahom iz cvetov.

Praznovanje se nato razširi na sosede, kjer ljudje vabijo drug druge na obisk, se zberejo in skupaj zakurijo ogenj in se imajo lepo.
Pripravljajo posebne vrste hrane in se lepo gostijo.

Sam praznik tudi ponazarja prihod pomladi.
Tudi pri nas na koncu praznovanja skurimo pusta, ki ga krivimo za vse slabo, kar se nam je zgodilo v zadnjem letu, kakor v Indiji ob praznovanju Holija simbolično zažgejo samozadovoljstvo, sebičnost, pohlep, pohoto, jezo, vse nezaželjene demonične sile, negativne misli in obnašanja, ki naj bi se v ognju pretvorila v silo ljubezni in resnice.

Če se zdaj vrnem na uvodno zgodbo, se sprašujem, kje smo v pet tisočletni zgodovini izgubili blagega, resnicoljubnega in pravičnega Prahlada, oziroma, kaj ni že skrajni čas, da spet najdemo tega neverjetnega čarovnika, ki nam bo pokazal, kako se spleza po notranji lestvi spet nazaj do lastnega srca?


Stojan Svet