"Čebelji nektar je dober za vse, enako sladek tako kralju kot revežu! In ne samo da je dober po okusu, ampak je koristen tudi zdravju; osladi naša usta, zdravi nam rane in celi notranje bolečine." je rekel sv. Ambrozij

Malo zgodovine

Skoraj vse stare knjige in verski spisi omenjajo med in mu pripisujejo "božanske" lastnosti, vključujoč sumerske zapise, Vede, Koran, Talmud, Biblijo, svete knjige Kitajske in Perzije, zapise o medu pa najdemo tudi pri očetu medicine, Hipokratu, ki je med uporabljal kot zdravilo za široko paleto bolezni.

Najstarejša sled o nabiralcih medu vodi k 10.000 let stari sliki na steni neke španske pečine. Egipčanski hieroglifi izpred 3.000 let govorijo o tem da so tedanji "slaščičarji" uporabljali med za vsakdanje sladilo, mešali so ga z raznim sadjem, orehi, travami in začimbami, uporabljali za kruh, testenine in pecivo. V 12.stol.pr.n.št. je Ramzes III ponudil Hapiju, bogu Nila kot žrtev 15 ton medu. Ta daritev naj bi bila po mnenju nekaterih izjemna, pa vendar dokazi kažejo, da je bil v tistem času med del vsakega gospodinjstva. Med je bil glavno sladilo od antike do poznega srednjega veka, Galci pa so bili tisti, ki so si prvi omislili tudi medico, ki je morda ravno tisti iskani čudežni napitek, skrivnost Asterixove moči! Tako je bilo nekje do časov renesanse, ko je sladkor začel prevzemati glavno vlogo med evropskimi sladili.

Če bi preučili prehrano t.i. prvega človeka, kar lahko danes sklepamo po še obstoječih lovsko-nabiralskih skupnostih, bi verjetno opazili, da je med zelo važen del njihove prehrane, čeprav ga je včasih težko in življenjsko nevarno nabirati. Dokazi pravzaprav kažejo na to, da je bila količina konzumiranja medu v teh primitivnih skupinah omejena samo z njegovo razpoložljivostjo v okolju, kjer so živeli.

Pa danes?

Pri nas je bilo čebelarstvo znano že v srednjem veku in tradicija pridelave se je ohranila vse do danes. Zahvala za to gre naši kranjski čebeli - Apis Melifera carnica ter ugodnim geografskim razmeram z bogatim rastlinskim izborom. V Sloveniji pridelujemo veliko vrst medu, ki so zelo cenjene tudi v svetu, najbolj znane pa so: cvetlični, gozdni, akacijev, smrekov, hojev, kostanjev, ajdov in lipov med.

Naravna proizvodnja medu je pogojena s klimatskimi in naravnimi pogoji, skupaj z gostoto čebeljih družin na 1km2. Največja svetovna proizvajalca medu sta kontinenta Severna in Srednja Amerika (200.800 ton/letno), medtem ko se ga v Evropi proizvede okoli 124.500 ton na leto. Glede na države pa ga največ porabijo Nizozemci (2kg po prebivalcu na leto), Nemci (1,5 kg), Kanadčani (1kg letno) in Američani (700g). Ta tendenca raste povsod po svetu, saj se med, razen skozi prehrano, vrača v naše domove tudi kot zdravilo, podprto z vsemi raziskavami, ki potrjujejo njegov naziv "univerzalnega eliksirja" iz tradicionalnega domačega zdravilstva.

Recept sicer poznamo...

...Proizvodnja medu pa vseeno ne more biti diktirana s človeško tehnologijo. Med je vedno bil in ostaja čebelja domena. Vse ostalo so ponaredki. Da bi doumeli vrednost enega kilograma medu, je tu nekaj podatkov. Za ta kilogram morajo čebele obiskati 5 do 7 milijonov cvetov in preleteti okoli 200.000 km. Ena čebela delovka v času svojega življenja proizvede okoli 1/12 čajne žličke medu, v času enega nabiranja pa obišče do 100 cvetov. In tako gre že 55 milijonov let. Čebelja družina vztrajno ostaja in je primer enega najbolje organiziranih živalskih življenjskih vzorcev, ki funkcionira brez napak.

Proizvodnja medu na kratko poteka tako: čebela, privlečena z barvo in vonjem cveta vsesava cvetni nektar, ga pomeša z izločki svojih ustnih žlez in po vrnitvi v panj preda ostalim delavkam, ki ga oplemenitijo s svojimi encimi. Tedaj se zmes odloži v satje, delavke pa intenzivno mahajo s svojimi krilci in brenčijo, s čimer ustvarijo zračni tok, ki sušenje medu pospeši do željene 17% vlažnosti. To je čas, ko začnejo čebele v med vbrizgavati mravljično kislino, ki služi za dezinfekcijo, celica satja pa se zapre z voščenim zamaškom. Čebelarju ostane samo še, da odpre satje in natoči med.

Med je tembolj naraven in zdrav, čimmanj je filtriran in pasteriziran, vendar dobro hranjen v temnem in hladnem prostoru, kjer lahko ostane užiten skoraj neomejen čas. Torej, med proizvajajo samo čebele, naloga čebelarjev in čebelarskih združenj pa je, da ohranijo njegovo kvaliteto. Manj pokvarijo, boljši je.

200 različnih kemijskih snovi v enem hranilu?

Med je svet v malem. Imenujte sestavino - verjetno jo boste tukaj našli. Vitamini in minerali niso izjema, vendar je njihova vsebnost odvisna od vrste medu. Poleg sladkorjev vsebuje tudi dragocene encime, vitamine ( predvsem B1. B2, B6), rudninske snovi (kalij, kalcij, natrij, magnezij, železo, mangan in druge), aminske in organske kisline, vitamine, flavonoide, aromatične snovi itd. V bolj filtriranem in predelanem medu je manj koristnih snovi. Minerali so v medu v obliki soli in vplivajo tudi na ph vrednost, zato jih koristijo za odkrivanje porekla in vrste medu, ponovno pa velja, da temnejši kot je med, bogatejši je z mineralnimi snovmi.

Aroma medu je odvisna od izvornega nektarja iz katerega dozori, in izvira iz prisotnih aldehidov, alkohola in estrov, ki s časom izhlapijo, zato med izgubi svojo primarno aromo. Ne dolgo nazaj je bilo potrjeno, da je aroma medu odvisna od okoli 80 različnih dišečih snovi. Barva medu variira od količine določenih mineralov (bakra in mangana), s časom pa prehaja v temno.

Kolikor čudno se sliši, ob vsem napredku kemijskih laboratorijev, je to vseeno hranilo, ki ga je izredno težko ponarediti. Lahko se ga ponaredi samo tako, da se čebelam "podtakne" navadni sladkorni sirup, ki ga transformirajo v med, ki pa, razen sladkorja, ne vsebuje nobene druge naravne in specifične snovi.

MED KOT ZDRAVILO

Med je zdravilo za različne težave, tako za plešavost, kontracepcijo kot za zdravljenje ran. V starih časih, kot tudi še danes, se na nekaterih delih Zemlje še vedno uporablja pri kašlju, vnetem grlu, lotosov med v Indiji zdravi očesne bolezni, v Gani zdravijo z njim čire na stopalih, v Nigeriji pa bolečine v ušesih.

Velikokrat se med meša z različnimi zdravilnimi zelišči iz določenega geografskega področja, s čimer se okrepi njegovo delovanje. Med prvo svetovno vojno so ga ruski vojaki uporabljali za zdravljenje vnetih ran in hitrejše celjenje, že v 20-ih in 30-ih letih prejšnjega stoletja pa so delali številne študije in iskali dokaze o izjemnih antimikrobnih lastnostih medu in njegovi uspešnosti pri zdravljenju infekcij. Ne glede na dokaze, pa se je v tistem času moda obrnila v prid antibiotikom in sintetičnih zdravil, ki se jih je dalo proizvajati masovno, zato so na med pozabili in so postajale študije o njegovih lastnostih vse redkejše. Šele v zadnjem času, ko so naravna zdravila spet pritegnila našo pozornost, se študije o efektivnosti medu za zdravljenje širokega spektra bolezni, spet nadaljujejo.

Eno od najmočnejših lastnostih medu je bakteriostatika (antimikrobnost). Nekaj infekcij, povzročenih z bakterijskimi patogeni, ki so na zdravljenje z medom izvrstno reagirale: antraks, difterija, diareja, meningitis, tuberkoloza, dizenterija, vnetje ušes, kolera in karies. Med za zdravljenje gastritisa in čira na želodcu pa je naravna medicina uporabljala že od nekdaj, pred nedavnem pa so tudi znanstveno potrdili, da se Helicobacter pylori, ki je eden od faktorjev, ki pripomorejo k nastanku čira na želodcu, skrajno občutljiv na zdravljenje z medom.

Prav tako so dokazani mehanizmi, s katerimi med ščiti želodčno sluznico in jo spodbuja z regeneraciji, stimulira prekrvavitev tkiva in s svojim antivnetnimi lastnostmi vpliva na antioksidacijsko aktivnost. Samo 5% raztopina medu, ki je zamenjala glukozo v rehidacijski tekočini pri pacientu z bakteriološkim gastroenteritisom je bistveno zmanjšala trajanje diareje v primerjavi s kontrolno skupino, ki je dobivala še naprej navadno glukozo. Zanimivo pa je tudi, da je bil med enako uspešen pri zdravljenju kandidiaze kot običajni standardni antimikotiki. Kot zelo uspešen se je pokazal tudi pri zdravljenju očesnih obolenj in to posebej v primeru, ko je pri 102 obolelih za očesno infekcijo, ki na standardno zdravljenje niso reagirali, zdravljenje z medom pripomoglo pri 85% obolelih k znatnemu izboljšanju, medtem, ko pri ostalih 15% ni prišlo do poslabšanja stanja.

Pri uporabi medu za celjenje ran (opekline, rane od operacij, čiri, vnetja, poškodbe...) so bili rezultati enostavno neprimerljivi z čemerkoli, kar je bilo na voljo v naravnih lekarnah. Opaženi terapevtski efekti so vključevali rapidno celjenje, čiščenje ran in umirjenje infekcije oz vnetja, ter stimulacijo poškodovanega tkiva.

Znanstveniki nadaljujejo z raziskavami, v tem trenutku pa so posebej aktualne raziskave, ki dokazujejo, da konzumacija medu zmanjšuje imunske reakcije na različne alergene!

Tudi uživanje D vitamina je s pomočjo medu bolj učinkovito in popolnejše. Med pa vsebuje tudi železove soli, ki jih kri potrebuje za tvorbo krvnega barvila hemoglobina, zato je med pri zdravljenju slabokrvnosti nepogrešljiv.

Newyorški zdravnik dr. Schweiheimer je ugotovil, da med preprečuje starostne težave. Čisti tudi kri. Predvsem očisti ledvice strupenih snovi in povzroči hitrejše čiščenje urina, deluje pa tudi vzpodbujevalno na prebavne organe, pospešuje prebavo in preprečuje zaprtje. Kostanjev med pa zdravilno deluje pri vnetjih sečnih organov.

Zelo zdravilen je med za srčne bolnike, saj krepi srčno mišico. Jemlje naj se ga predvsem ob naporih. Če je telo utrujeno in izčrpano ga okrepijo medeni napitki.

Prav tako si mozolj, ki je začel cveteti, namažemo z medom in to ponovimo parkrat. Med bo izvlekel gnoj oz. maščobo in mozolj se bo posušil.

Mnogi kulturni delavci pred nastopom ali pa med njim uživajo medene napitke za večjo zbranost; je pa to hkrati tudi dobro uspavalo. Med je odlična hrana za možganske, srčne in vezivne celice. Uporabljajo ga kot pomožno zdravilo pri želodčnih, pljučnih, črevesnih boleznih, pri bolezni ledvic in mehurja ter vnetju sluznice in nosne votline.

Raziskovalci z Cornell fakultete so raziskovali delovanje medu na patogene v hrani, oz njegov vpliv na dolžino uporabnosti hranila. Med se je pokazal za superiornega v preprečevanju in upočasnitvi rastu listerie monocytogenes, escherichie coli ter salmoneli, podaljšujoč rok trajanja hranila na večkratnega.

Še ena zanimiva informacija: Med ni nič bolj kariogeničen (ne pospešuje razvoja zobnega kariesa) od ostalih sladkorjev, celo več, ob delovanju antioksidantov in drugih fitokemikalij, ki pripomorejo k oralnemu zdravju, med s svojim antimikrobnim delovanjem zavira razvoj oralnih patogenov.

Za športnike in diabetike

Raziskave so pokazale, da je med idealen sladkor za konzumacijo pred aktivnostjo. V primerjavi mešanice medu in beljakovin, za revitalizacijo športnika po treningu, ter mešanico maltodekstrinov, pomešanih z beljakovinami, je med omogočal enako hitrost revitaliziranja mišic. Kar pa je še važnejše, se je pri skupinah, ki so uporabljale med, količina sladkorja v krvi obržala nespremenjena še nekaj ur po treningu.To dokazuje, da je med (naravnejša) vrsta ogljikohidratov, s katerimi lahko dosežeš enake, v nekaterih primerih pa celo boljše rezultate, kot z uporabo komercialnih mešanic.

Leta 2002 je Ameriško združenje diabetikov razglasilo, da je celoten vnos ogljikohidratov skozi hrano in pijačo pomembnejši kot poreklo teh ogljikohidratov pri ustvarjanju glikokemičnega odgovora v krvi, kar je odprlo za diabetike nekoliko več opcij. Torej, z nujno previdnostjo do navedenega, naj ne bi več obstajalo prepovedanih hranil ali dovoljenih in prepovedanih sladkorjev. Čeprav pri zdravih ljudeh in pri obolelih za diabetesom mellitusa tipa I., med ugodno vpliva na blago povišanje sladkorja v krvi (nizek glikemični indeks), posebej v primerjavi z glukozo, vpliv medu pri ljudeh, obolelimi za diabetesom tipa II: ni pokazal razlike v odnosu na glukozo in saharozo. Torej lahko med v najslabšem primeru na obolele za diabetisom deluje kot običajen konzumni sladkor. Če pa vzamemo v ozir njegove že naštete dobre lastnosti; zakaj ga torej ne bi uporabljali namesto običajnega belega sladkorja?

Vrste medu

Cvetlični med nabirajo čebele na travniških rastlinah in drugih cveticah. Je od svetlo rumene do temno rjave barve. Pogosto kristalizira, je vsestransko uporaben. Cvetlični med krepi žile in srce

Kostanjev med je rdečkasto rjave barve. Okus je močan in nekoliko grenak zaradi velike količine cvetnega prahu, kar mu daje posebno vrednost. Pomaga pri anemiji, hipertoniji, starostni obolelosti, različnih živčnih obolenjih. Ker ima več fruktoze, ga lahko pod nadzorom uživajo tudi sladkorni bolniki. Kostanjev med ugodno deluje na prebavila, jetra, nespečnost

Akacijev med je svetli tekoči med blagega okusa in arome in je idealen namaz na kruhu in pecivu. Pomirja in blaži utrujenost.

Gozdni med (med listavcev in iglavcev) je temnorjave barve z rdečim odsevom . Aroma je smolnata po mentolu in sladu. Včasih zelo hitro kristalizira. Na Plešivici je gozdni med sestavljen pretežno iz mane smreke in medičine, kostanja, lipe in krhlike. Gozdni med krepi odpornost organizma in pomaga pri vnetju žrela.

Hojev med je temno sivo rjave barve, s temno zelenim odsevom. Aroma po smoli, sladkega okusa po mentolu in sladu. Kristaliziran med je precej svetlejši kot tekoč. Hojev med je dober za slabokrvne, ker vsebuje veliko rudninskih snovi. Priporočljiv za vse, ki imajo težave s pljuči.

Za zaključek

Zares se težko najde še kak razlog proti uživanju medu, zato ga mirno uporabljajte v vsakem receptu, ki ga zahteva, nagrada pa bi moral biti izjemen okus ter blagodejno delovanje na zdravje v vseh njegovih aspektih, seveda v odvisnosti od tega, kateri med uporabljamo ter na kakšen način. Med hranite na temnem in hladnem mestu (okoli 10stopinj) in čim manj izpostavljajte visokim temperaturam v hranilih, ampak ga vanje zamešajte ko so že ohlajena, npr, v čaj. Za specifične zdravstvene težave, kako bi ga najbolje uporabili, si pomagajte s strokovno literaturo, fitoterapevti ali apiterapevti. Rezultati so lahko maksimalni takrat, ko se spoštuje individualnost medu in njegova pravilna uporaba. In ne pozabimo spomniti: med ni hrana za otroke mlajše od enega leta, za vse ostale pa - jemljite ga z dovolj tekočine, da bi preprečili njegovo higroskopsko delovanje v telesu, dehidracijo ter mogoče krče v želodcu.

Demokrit, za katerega se verjame, da je živel 109 let (kar je zelo dosti za tisti čas), je povedal: "Skrivnost mojega zdravja je to, da hranim organizem odznotraj z medom in z olji odzunaj."