OD SLOVANOV DO SLOVENCEV

Pisalo se je 6. st. n.š., ko so se Slovani, pod pritiskom Hunov (konjeniki iz Srednje Azije), razseljevali v tri smeri.
Prehodu Južnih Slovanov preko Karpatov, naseljevanju v Panonski nižini, prodiranju proti Vzhodnim Alpam, so pomagali Avari.
Avari so združili veliki del slovanskih plemen za skupen napad na Balkan in Vzhodne Alpe.

Po osvojitvi Balkana in Vzhodnih Alp so nastali Južni Slovani: Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci, Makedonci in Bolgari.



Slovani so Vzhodne Alpe osvajali po dolinah rek Kolpe, Krke, Drave, Mure in postopoma osvojili veliko ozemlje:
- dolenjsko – kraško smer
- posavsko - gorenjsko - obsoško smer
- koroško
- obmursko
Na začetku so živeli v rodovno plemenski ureditvi. Prva znana Slovanska državna tvorba je bila Samova Plemenska zveza, ki je segala od Češke in skoraj do Jadrana in je nastala na področju Češke in Moravske, ob kasnejšem uporu proti Avarom v 7 st.
Družbena ureditev se je med preseljevanjem spreminjala in rodovna plemenska organizacija je razpadla. Namesto rodovne skupnosti, kjer so bili ljudje med seboj krvno povezani, je nastala vaška občina in še vaška skupnost.

Slovenska narečja so dokaz, da so se na zdajšnjem slovenskem ozemlju srečali zahodni in južni Slovani. Nekatera mesta, ki so jih Slovani našli v razvalinah, so se ohranila; Celje, Kranj, Ptuj.
Samova plemenska zveza je razpadla (658 leta) in Vzhodnoalpski Slovani so se sami branili pred napadi sosedov. Knez Valuk je predstavljal oblast. Plemenska zveza je torej prerasla v prvo slovensko državo Karantanijo. Okoli leta 630 poznamo prvi zapis o Kneževini Slovanov v Vzhodnih Alpah in njihovem knezu Valuku. Približno dvajset let kasneje se je zanjo uveljavilo ime Karantanija, trdna zveza slovanskih plemen. Svoje središče je imela na zdajšnjem Koroškem. Ime Karantanija (keltskega izvora) izhaja iz besede karantos, ki pomeni zaveznik, prijatelj.

Knezova oblast se je po smrti Valuka, dedovala. Obred ustoličevanja ou. umeščanje knezov je potekalo pod Krnskim gradom, kjer je stal Knežji kamen (del rimskega stebra, danes v deželenm muzeju v Celovcu).
Razslojevanje prebivalstva, ki je bilo večinoma svobodno (razen propadlih kmetov, ki so postali ponekod sužnji), se je začelo pod vplivom lastništva nad zemljo, živino, plenom, sužnji, trgovskimi stiki in s tem premoženjskih razlik. Nastajati je začela hierarhična ureditev oz. razredna družba.
Nastajajoča karantanska družba se je delila na kneza, prvake (starešine, župane), koseze (svobodni kmečki plemiči, ki so bili sicer kmetje, vendar so opravljali tudi vojaško službo za kneza in velikašem), svobodne kmete, sužnje (zasužnjevanje staroselcev).
Karantanija je živela svobodno približno 100 let, dokler se niso Avari ponovno podali v napade, tudi na Karantance. Takratni knez Borut se je zatekel po pomoč k Bavarcem. V zameno za pomoč, so morali Karantanci priznati Bavarsko nadoblast oz. frankovskega kralja, ki je vladal tudi njim..
To je bilo obdobje, ki ga je izkoristila salzburška škofija, ki si je pri papežu izborila dovoljenje, da raztegne svojo oblast nad vso Karantanijo. Hkrati se je začelo pokristjanjevanje karantanskih Slovencev (okrog 750 leta).

Karantanija je bila torej 400 let najvažnejša pokrajinska enota na slovenskem ozemlju.
Preživela je različne oblike. Poleg že omenjene pripadnosti Samovi plemenski zvezi in kasnejši samostojni slovenski kneževini, je bila frankovska grofija in vojvodina nemške države do 11. stoletja.