Opažam, da v svetu obstajata dve šoli, ki sta si nekako nasprotni v doseganju cilja notranje izpolnitve.
Ena obljublja izpolnitev po poti celibata in odrekanja, ki je prisotno v mnogih religijah in gibanjih, druga pa obljublja notranjo izpolnitev v izpolnjevanju zunanjih želja, k čemur je danes usmerjena celotna zahodna družba.
Zame ni bila dobra ne ena, ne druga Zakaj?
Recimo, če bi šel v samostan z željo odreči se zunanjemu svetu, bi želje po zunanjih ugodjih in drugih dražestnih željah še vedno ostale v moji glavi, če pa bi si izpolnil vsako željo, ki bi mi prišla na pamet, pa bi vedno prišla spet neka nova in nova želja po zadovoljitvi, kot recimo droga, ali pa bi se morda celo dokončno naveličal življenja, kot se ga pri nas v Sloveniji vsak dan naveliča v povprečju po ena oseba, ki uspešno naredi samomor.



V San Franciscu imajo most s katerega skačejo tisti, ki bi si radi skrajšali življenje. Moj znanec, ki je tudi Maharajijev učenec, je nekega jutra šel čez ta most in na drugi strani ograje opazil čudovito mlado in lepo dekle, ki se je pripravljalo na zadnji smrtonosen skok v globino. Previdno se ji je približal in ji rekel:«Preden skočiš, dovoli, da ti nekaj povem o življenski sili, ki nas živi.« Dekle mu je dejalo naj pohiti, ker nima dosti časa, niti nobenega potrpljenja za poslušanje.
Začel ji je govoriti o možnosti notranje izpolnitve, o čutenju svojega bistva, o darilu Samospoznanja, ki ga ponuja Prem Rawat Maharaji.
Bil je tako prepričljiv, da jo je prepričal, naj preden se odloči skrajšati si življenje, še prej spozna Maharajijevo učenje.
Dekle si je premislilo in preplezalo ograjo nazaj na varno. Povedala mu je, da izhaja iz zelo bogate družine in da ji je očka vedno kupil vse, kar si je kdajkoli želela, od fanta do avta.
Tudi droga ni bila nikoli noben problem. Naveličana vsega, notranje že popolnoma prazna ni več v življenju videla prav nobenega izziva in smisla več, zato se je odločila napraviti samomor.


Ko se je pozneje srečala z mojstrom Maharajijem in njegovim učenjem, ji seveda kaj takega nikoli več ni padlo na pamet in je danes srečno in zadovoljno bitje in Maharajijeva učenka.
Kristus je lepo rekel:«Ljubi druge, kot samega sebe« Lepo.
Ampak, kako naj ljubim druge, če ne znam ljubiti samega sebe,
kako naj spoštujem in cenim druge, če ne znam spoštovati in ceniti sebe?
Ljubezen do sebe, je umetnost moje notranje izpolnitve.
Brez pomoči mojstra, ki zna to pokazati ljudem, je za premnoge od nas ta sposobnost povsem nedosegljiva.

No, Prem Rawatovi govori niso posvečeni ljubezenskim odnosom,
ampak izključno odnosu vsakega posameznika,
ki si želi prepoznati lastno srce in možnost notranje izpolnitve.
Vseeno pa ravno ta odnos človeka do samega sebe,
do svoje biti, bistveno vpliva tudi na vse ostale odnose.
Če sem notranje prazen, nimam komu kaj dati.
Potreben je moj vsakodnevni notranji napor.
Osebi, ki je notranje prazna in nima niti želje, niti potrebe,
da bi prepoznala to izpolnjenost, ali se notranje izpolnila,
ne morem dati svoje ljubezni, če si to še tako želim,
ker je ta oseba enostavno niti ni sposobna sprejeti.

Res globoko ljubita se lahko samo dva, ki sta oba zadovoljna in notranje izpolnjena.
Žaljenje partnerja ni niti izkazovanje spoštovanja, niti cenjenja, in še manj ljubezni, ali predanosti. Opažam, da je tega v vzajemnih partnerskih odnosih pri nas v Sloveniji, vsepovsod veliko, veliko preveč.
Hvala Bogu, da nisem bil nikoli pripadnik družbe virtualne ljubezni in mi ni bilo nikoli treba igrati nobenih takih igric.
Edini smisel kakršnegakoli druženja je zame vedno bil in bo samo eden:

Ta, da je ljudem, ki se družijo lepo, da se ljudje dobro počutijo v družbi drug drugega, da si ne težijo, oziroma da ne frustrirajo drug druge.
Življenje je zame res prekratko, da bi ga zapravljal za grde stvari, ali za druženje z neiskrenimi dvoličnimi ljudmi.
Hočem ga uživati v polni meri, do svojega konca.

In za konec še nasvet meni in tebi:
Izberi si vedno samo takega partnerja, ki ti bo sposoben vračati tvojo ljubezen, sicer raje tako kot jaz, ostani sam(a). :)
stojči

*STRASTI

TVOJE IN MOJE STRASTI,
STRESAJO SLABE STRESE,
PRAZNIJO PRAZNINO TELES,
UBIJAJO UBOGEGA DUHA,
ČASTIJO ČUTNEGA BOGA,
ZAVAJAJO ZAVEST ZABLOD,
GNETEJO GNEV GORJA,
IN POGLABLJAJO OBUP SVETA,
A UGAŠAJO LE V VODNJAKIH,
IZPOLNJENEGA, HVALEŽNEGA SRCA.
Stojan Svet

*to je ta pesem ob kateri mi je bilo pred mnogimi leti svetovano, naj se preneham ukvarjati s poezijo.
Saj bi se, ampak se ona nikakor noče nehati ukvarjati z mano :)


Stojan Svet