"Mislim, torej sem," je znana ugotovitev filozofa Descarta. Lahko pa bi tudi rekli: čutim, torej sem ali pa: živim, torej sem. Misel "Jaz sem" v človeku sproži življenjsko silo ustvarjalnosti. "Jaz sem" je beseda, ki je ustvarila svet, predstavlja Boga v delovanju. Kristus je govoril: "Jaz sem luč sveta, tisti, ki mi bodo sledili, ne bodo živeli v temi, njihova je luč življenja."


S tem ni mislil sebe, temveč prisotnost božanskega: če bo človek prepoznal boga v sebi, bo osvobojen spon trpljenja. Žal pa človeški um misel "Jaz sem" povezuje z negativnimi kvalitetami: jaz sem bolan, jaz sem žalosten, jaz sem utrujen… Človek je ustvarjen po božji podobi, torej je v vsakem od nas svetloba izvira življenja. Vsakič, ko izgovorimo "Jaz sem", sprožimo delovanje ustvarjalne sile, ki teži k izpolnitvi naše trditve. Emil Kušec si je za svoj življenjski moto izbral prav to misel: Jaz sem.

Kot otrok je želel biti slikar. Njegove slike so visele na vseh šolskih razstavah in raznašale sloves šole po svetu. Pa se je zataknilo. Starši se niso strinjali. In Emil ni vpisal srednje slikarske šole, temveč kmetijsko. Užaloščen in prizadet vsa štiri leta šolanja ni niti enkrat vzel čopiča v roke. Ko se je odločal za visokošolski študij, ga je ponovno zamikalo slikarstvo, vendar ga je že do te mere izbrisal iz sebe, da se je odločil za agronomijo. Za podiplomski študij si je izbral genetiko, pol leta delal na inštitutu v Švici in se, čeprav so ga vabili, da ostane, vrnil v Zagreb.

"Vsak je prišel na ta svet z določeno nalogo. Vsak se mora nečesa naučiti, kar je samo njegovo. Čeprav vsi hodimo v osnovno šolo, čeprav se vsi učimo podobnih stvari in čeprav si vsak izbere svoj poklic, dva človeka nimata enake poti učenja. Ko človek sprejema življenje kot možnost za učenje in ne priložnost za pridobivanje, potem poišče način, kako pomagati sebi in drugim."

Emil je začel z jogo. Od mladih nog je vadil karate, šport, pri katerem se razvija tudi sposobnost intuicije. V osemdesetih letih se je pri nas začela uveljavljati alternativa. Emil Kušec je najprej zdravil z bioenergijo. Potem je odšel na Japonsko na študij tui masaže. Ko se je vrnil, se je zaposlil v vojski, kjer je delal do 1991. leta. Med tem pa je vsako leto hodil za nekaj mesecev na izobraževanje v Indijo, kjer je poglabljal znanje joge in se seznanil z indijsko medicino ayurvedo. Po končani vojni je v Sri Lanki vpisal študij alternativne medicine in po štirih letih postal doktor kiropraktike. Študiral je tudi kitajsko medicino in akupunkturo ter v Rusiji dopolnil svoje znanje s studijem manualnih tehnik.

"V Slovenijo sem prišel 1994. leta, ko kiropraktika še ni bila tako razširjena. Danes je med nami že lepo število kiropraktikov ali z ruskih fakultet ali z avstralskih, tudi v Ameriki poučujejo alternativno medicino, vendar se tehnike razlikujejo glede na učitelja. Osnovni predmeti radiostezije, iridiologije, anatomije, fiziologije, patologije so povsod enaki, vendar so različni pristopi glede na način izvajanja manipulativnih tehnik. Kiropraktika je danes postala priznana metoda in upam, da bo sčasom tudi sprejeta v medicino tako kot je akupunktura. "

Le čemu včasih hodimo po navidez čudnih in neusklajenih poteh? Globoko v svojih srcih nosimo odgovore na vse uganke življenja. Vsakega vodi hotenje, ki je močnejše od naše volje, razuma in čustev. Slikarstvo, agronomija, kiropraktika… Emil Kušec redno vadi jogo, včasih tai či. Za zahodni svet je priredil tibetanske vaje in asane, ki se jih lahko učimo tako iz knjige kakor tudi z video posnetkov.

Kakšen je vaš pristop do človeka? Kako prepoznate njegovo bolezen in odkrijete vzroke njegovega slabega počutja?

"Študiral sem tudi kabalo. Dovolj je, da vem ime in datum rojstva. Človeka razporedim na eno od desetih mest na drevesu življenja, kjer je zapisana njegova ideja, značaj, od kje je prišel, kaj dela in kaj bo delal. Pomagam si tudi s Kyrlijanovo fotografijo, to je slika aure prstov, iz katere so razvidne vse funkcije telesa in vse patološke spremembe. Lahko je zabadati igle in se igrati s simptomom, težje je odkriti vzrok in ga odstraniti. Zato so kiropraktiko ali dina masažo imenovali fundamentalna ali temeljna, ker odstranja vzrok in ne simptom bolezni."

Za katerimi boleznimi Slovenci najbolj pogosto zbolevamo?

"To so bolezni lokomotornega sistema. Če imamo dlje časa problem v hrbtenici, se zablokirajo živci, ki povezujejo hrbtenico z organom in ta nima povezave s centralnim živčnim sistemom in zboli. Pogosto se nam to zgodi s srcem. Infarkt je problem prvega ali drugega prsnega vretenca. Vzroki pa so lahko različni. Če se dlje časa zadržujete v nekem položaju, lahko pride do premika ali spremembe na hrbtenici. Vsi položaji, ki ne ustrezajo prirodnemu položaju telesa, povzročijo mikro travme. Makro travme so navadno posledica nesreč, neke spremembe, giba, ki v hipu povzroči okvaro. Kemijske travme so zastrupitve telesa s hrano, zdravili, zaradi onesnaženega okolja..."

Pravilno življenje je za zdravje odločilnega pomena. A kaj, ko se ljudje tega dodobra zavemo šele, ko smo že zelo bolni. Misleč, da v svojem življenju ničesar ne moremo opustiti, ker je vse tako zelo pomembno, pogosto tudi ničesar ne moremo spremeniti in ostajamo v začaranem krogu. Kako živeti?

Danes je ogromno priročnikov, ki nas vsak na svoj način učijo, kako živeti. Posledice napačnega življenja so najprej opazne na vratnih vretencih, križu in ledvenih vretencih. Že malo več gibanja je dobrodošlo. Tudi kaj in koliko jemo je pomembno. Jetra in ledvica niso vsemogočna, strupi se kopičijo in kri jih raznaša v druge dele telesa, kar kmalu povzroči različna rakasta obolenja.

Kadar smo zaskrbljeni, utrujeni, nejevoljni, nam zmanjkuje časa, se pogosto stvari in ljudje okoli nas spletajo v nek čuden klopčič nezadovoljstva. Kadar smo srečni in radostni, pa z lahkoto sprejmemo vse, kar nas je še včeraj motilo. Je pozitivno mišljenje resnično tako usodnega pomena za zadovoljstvo v življenju?

"Pozitivno mišljenje pomeni predvsem drugačen odnos do življenja. Vi se drugače počutite, drugače sprejemate okolico in okolica vas drugače sprejema. Zelo priporočljiva je avtosugestija. Predno greste spat, si stokrat ponovite neko trditev, ki jo želite, da se vpiše v vašo podzavest. V polsnu, med budnostjo in spanjem, se naše misli samodejno zapisujejo v našo podzavest in čez čas se začnemo tako tudi obnašati. Divjamo skozi življenja, polni smo napetosti, ljudje ne uspejo biti sami s seboj. Ne najdejo časa za svojo družino, za svoje najdražje in namesto, da bi z njimi našli svoj mir, prenašamo napetosti iz sveta v družine in še tam povzročamo nemir. V tem svetu ni več miru. Ljudje bodo prosili za mir. Vendar za to je potreben čas."

Verjamete v svetlo prihodnost človeštva?

"To je tako kot z zelenimi jabolki. Če še tako tresemo drevo, ne bodo padli. Tudi družba mora dozoreti. Človek je čudno bitje. Mora se popolnoma uničiti, da dojame, kaj se dogaja. Človek ne bi bil človek, če ne bi težil v svoje uničenje, v svoj propad. V tem je problem. Nezadovoljstvo nas vodi v napake in slabe stvari, ko dosežemo mir v sebi, ne delamo več slabega, samo dobro. Zato se moramo naučiti živeti. Otroke moramo naučiti živeti v miru. Ko spremenimo sebe, spremenimo odnos do otroka, s tem pa se spremeni tudi otrok. Učitelj pride k učencu, ko je za to čas. Še tako uspešen tečaj ne bo pri človeku ničesar spremenil, spremenile ga bodo stvari, ki jih bo sam počel doma. Te stvari morajo postati del nas. Namesto gledanja televizije ali branja časopisa, bi človek lahko meditiral ali delal vaje. Torej je zanj pomembnejši časopis ali dnevni dogodki kot on sam. Priti mora do spremembe zavesti. Človek, ki se ni sposoben ukvarjati sam s seboj, se ne more ukvarjati z drugim. Ljubiti sebe, pomeni ljubiti drugega. Šele, ko ljubiš sebe, to ljubezen daješ drugemu."

Menite, da človek lahko doseže raven boga, razsvetlenje in postane večen?

"Malo je tistih, ki v trenutku dosežejo razsvetlenje. To so bodoči mojstri, učitelji, svetniki. Mi smrtniki moramo počasi in s trdim delom po poti duhovnega razvoja. Mi moramo vaditi in ne dovoliti lenosti, da nas premaga. Vedno najdemo neki izgovor, da ne naredimo tega, kar bi morali, vedno nas nekaj zadržuje... Zato so dnevniki, da zapišemo, kaj bomo naslednji dan naredili, da vidimo, kaj smo postorili in česa ne. Potem se človek zamisli in se začne spreminjati. Postane boljši zase in za svojo okolico. Ko bi vsako jutro samo sosed sosedu rekel lepo besedo, ne bi hodili po trnju, temveč po cvetju."

Verjamete v posmrtno življenje?

"Jaz ga poznam, torej vem, ne verujem. Vse je razvrščeno na drevesu življenja, ničesar ni, česar ni. V vsem vesolju ni ideje, ki je ne bi mogli razvrstiti v eno od desetih ravni drevesa življenja. Ni številke, ki je ne morete izraziti s številkami od ena do deset. Tako je tudi z vsem ostalim. Ničesar ni, česar ne bi mogli razvrstiti po podobi boga; pa ne tistega sivega moža z brado. Bog je energija."

Kaj dela človeka večnega?

"Duša. Naša zavest je večna in v njej je vse zapisano. Ta energija se širi. Jaz sem del vsemirja, vesolje je del mene, jaz sem njegova najmanjša celica, kakor so celice v mojem telesu, v katerih je prav tako zapisano vse in neposredno povezano z njim. Tega ne morete zanikati, samo zato, ker ne vidite. Marsikaj v tem trenutku ne vidimo, recimo Triglava, pa ne bova rekla, da zato ne obstaja. Ko se tega zavemo, je tudi naše življenje drugačno. Začnete verjeti v življenje. Na tej poti ni mogoče izgubiti zaupanja, ker nas vleče, da smo to, kar smo."

Verjetno je življenje resnično dosti bolj preprosto, kakor si v svoji zaskrbljenosti za jutri sploh moremo predstavljati. Zagotovo pa je mnogo lepše, kakor ga večina, obremenjena s slabimi izkušnjami, vidi in živi.

Darja Tavčar