Sredi devetdesetih se ruski poslovnež in lastnik trgovskih ladij Vladimir Megre na plovbi po reki Ob sreča z nenavadno puščavnico, ki se mu predstavi z imenom Anastazija. Z njo se odpravi petindvajset kilometrov v tajgo in tam preživi tri dni.

Presenečenja se za Vladimirja kar nizajo, saj Anastazija nima hiše (živi v zemljanki, ko je toplo pa kar na prostem), praktično ne nosi oblačil, hrani se s plodovi.

Najbolj neverjetne pa so njene sposobnosti, mi bi jim verjetno rekli okultne, toda ona jih dojema kot nekaj normalnega, kot nekaj, kar kot potencial v sebi nosi vsak človek. Ona jih je imela priložnost razviti, drugim ljudem pa v knjigi daje navodila, kako jih lahko razvijejo tudi sami.

Katere so sposobnosti, o katerih pišem?

V Sibiriji je mrzlo, toda Anastazija ne nosi obleke. Pravi, da je ne potrebuje - ker je niso od otroštva povijali v tople obleke, se je njeno telo navadilo na mraz in telo samo ohranja toploto. Na daljavo lahko z nečim, čemur pravi žarek, gleda, posluša, čuti, zdravi in vpliva na dogodke. Vidi v preteklost in prihodnost. S svojimi predstavami zmore ustvarjati prihodnost. Komunicirati zna nad ravnjo jezika, zato lahko govori v praktično vsakem jeziku. Vsi ti potenciali so tudi v drugih ljudeh, ker pa živijo v nenaravnem okolju, jih ne morejo razviti. Zato vidi sibirska puščavnica prihodnost sveta v malih ljudeh, imenovanih vrtičkarji, ki delajo prve korake v vračanju sveta k naravi. Pripisuje jim neznanski pomen. Vrtičkarji na svojih vrtovih vzgajajo zelenjavo in sadje ter se tako povezujejo z rastlinami in zemljo. S tem oblikujejo "prostranstvo ljubezni", ki človeku omogoča povezovanje s svojim smislom in smislom vesolja. Sadovi na poseben način vzgojenih rastlin jih varujejo pred boleznimi. Tako preprosto je vse - da bi človek dosegel svoj naravni položaj, glavni predpogoj za srečo, mora živeti v čim bolj naravnem okolju. Prehod k naravi pa mora biti postopen, sicer bomo samo v gozd odvlekli nesnago iz mest in bi bilo stanje še slabše; tehnokratska civilizacija bo morala pospraviti za sabo. Začne se z majhnimi spremembami: najprej je dovolj, če imamo vrtiček, zasajen z ljubeznijo, ali če vsaj posvečamo posebno skrb lončnicam v stanovanju.

Anastazija ne govori o doktrinah, naukih, teorijah in sistemih, ampak preprosto o sproščenem odnosu do rastlin, Zemlje in sploh okolja. Iz tega se lahko naučimo vse o sebi in vesolju, ohranjamo zdravje, čistost misli, gradimo fine možganske celice, razvijamo skrite sposobnosti in pri vsem tem pomagamo drugim.