Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20021211171738787

SPOŠTOVANJE IN ODGOVORNOST sreda, 11. december 2002 @ 17:17 CET Uporabnik: Pozitivke Pogovor s Stephenom Haslamom, ki že dolga leta po svetu in tudi pri nas vodi seminarje in predavanja za delavce na vodilnih položajih in vse tiste, ki bi se s svojimi nadrejenimi ali podrejenimi radi bolje razumeli. [imageX_right]Na univerzi v New Yorku je diplomiral iz managementa in kot sam pravi ni kaj dosti vedel o poslovanju. Imel je srečo, da je začel delati s Paulom Salomonom, ki je potoval po svetu in predaval o emocionalnem managementu. Stephen Haslam dela kot predavatelj, svetovalec in vodja seminarjev v Recource International, ki ima sedež v Houstonu v Teksasu. Od leta 1976 pa potuje po svetu in je predaval že več kot v dvajsetih državah. Spoštovanje in odgovornost sta temeljni vrednoti, ki nas ju je učila mati že kot otroka. "Ne segaj odraslemu v besedo, kadar govori. Ne odgovarjaj mi, jaz sem tvoja mati. Poslušaj, kar ti govorim..." In tako nas je naučila, kako se spoštljivo obnašati. Nato odrastemo in v življenju naletimo na ljudi, ki se z nami venomer prerekajo. Seveda smo prepričani, da nas ne spoštujejo in ne cenijo našega mnenja. Pogosto pa se izkaže prav nasprotno. Z nami se prerekajo prav zato, ker nas spoštujejo in cenijo naše mnenje.Stephen Haslam pojasnjuje, da vzroki, čemu se tako pogosto zapletemo v nesporazume, izvirajo iz naše vzgoje. "Razumevanje ni čustvena vrednota. Razumevanje je jasnost, kaj si rekel in kaj si s tem mislil. Devetdeset odstotkov našega sporazumevanja pa se odvija neverbalno. To je podzavestna komunikacija. Besede, ki jih izrečete z določenim tonom glasu. Iz mojih izkušenj ta ton zame pomeni nekaj drugega kakor za vas. Torej se borim proti temu, kar naj bi vi mislili, v resnici pa tega sploh ne mislite." Kako naša vzgoja vpliva na naše kasnejše razumevanje spoštovanja in odgovornosti? "Vzemimo za primer dve družini. V obeh družinah se imajo zelo radi. Vendar v prvi o tem ves čas govorijo, se objemajo in si na različne načine izkazujejo ljubezen. Tako vedo, da se imajo radi. V drugi pa o tem ne govorijo. Vedo, da se imajo radi, zato se jim ne zdi potrebno to venomer znova in znova poudarjati. V življenju pa se dogaja, da se srečata dva z različnimi izkušnjami iz otroštva. Kaj je ljubezen? Recimo, da je žena iz družine, kjer so si izkazovali ljubezen in pričakuje od moža, da ji bo venomer govoril, kako jo ima rad. Mož pa je iz družine, kjer o tem niso govorili. Žena je razočarana, da je mož dovolj ne ljubi. On pa dvomi v iskrenost njenih čustev, saj mu venomer dopoveduje, da ga ljubi. Le kaj ima za bregom, si misli. V resnici pa so njuna čustva iskrena, le njuno razumevanje ljubezni je različno. Enako velja za spoštovanje. Imamo svoja prepričanja o tem, kako pokazati spoštovanje. Drugi imajo svoja prepričanja. Ko od drugega pričakujemo, da bo ravnal po naših izkušnjah, prezremo spoštovanje. Spoštovanje latinsko pomeni re-spectare, kar pomeni poglej še enkrat, poglej iz drugega vidika." Kaj pa razumevanje? Kako ohraniti spoštovanje, čeprav se z nekom ali nečim ne strinjamo? "Kadar se dva spreta, ima vedno vsak svoj prav. Vsak brani svoje prepričanje in vsak razume kot poraz, če popusti, če se ne bori za svoj prav. Ni potrebno, da se z nekom strinjate, da ga spoštujete. Tudi ni potrebno, da naredite to, kar od vas pričakuje, če se vam to ne zdi prav. Potrebno pa je, da se razumeta, kaj je kdo mislil in zakaj. Ameriško sodišče je ugotovilo, da 90 odstotkov vseh nesporozumov izvira iz nerazumevanja. To pomeni, da so v 90 odstotkih naši nesporazumi v bistvu sporazumi, ki smo jih napak razumeli. Človek, ki je zmožen razumevanja, ima veliko moč. Saj vemo, da nekdo, ki se brani, ni sposoben poslušati. Zato vedno preverimo, kaj je nekdo mislil s tem, kar je rekel. Na ta način dopustimo sogovorniku, da pojasni svoje mnenje, hkrati pa sebi omogočimo, da pojasnimo svojega." Mar ni znak spoštovanja, da brez negodovanja postorimo to, kar nekdo od nas pričakuje? "Ne. To navadno naredimo iz strahu, ker smo bili kot otroci kaznovani, kadar nečesa nismo naredili, ali pa zaradi ljubega miru, ker se ne želimo prepirati. V nobenem primeru ni to znak spoštovanja. Če vam nadrejeni naroči delo, ki ga ne morete opraviti takoj, kakor bi on želel, ker bi s tem morali odložiti drugo delo, ki je v tistem trenutku pomembnejše, je dosti bolje, da to poveste. Opozorili ste na posledice dejanja, ki ga od vas zahteva. Njegova odločitev in odgovornost pa je, da presodi, katero opravilo je v tistem trenutku pomembnejše." Težko je biti spoštljiv do nekoga, ki se do nas obnaša nespoštljivo - do nekoga, ki nas je prizadel. Kako v takem človeku prebuditi razumevanje? "Če nas nekdo prizadene, pomeni, da se obnaša do nas tako, kakor mi ne želimo, da bi ravnali z nami. Lahko, da s tem ni nič hudega mislil. Lahko, da se njemu tako ravnanje zdi v redu, vas pa moti. Ljudje smo si tako zelo različni. Zato morate povedati, kaj je storil, kako se počutite in kako naj se vede do vas. Če vas ne razumejo, jim povejte, kakšne bodo posledice, če bodo naslednjič spet taki do vas. Tako mu daste priložnost za razmislek. Čeprav ste prizadeti in ne odobravate načina, kako se nekdo obnaša do vas, skušajte razumeti, čemu je tak. To pa ne pomeni, da morate tiho prenašati žalitve ali nespoštovanje. Morda pa se ne boste več čutili prizadete, ko boste uvideli namen njegovega ravnanja." Pravite, da sta spoštovanje in odgovornost vedno povezana. V čem? "Pomislite na nekaj, kar morate narediti, pa vam nikakor ne gre od rok. Recimo pomivanje posode. Če se le morete, se temu izognete ali preložite na jutri. In vendar vas posoda počaka. Še več se je nabere. Če bi prišli gostje, bi jo verjetno hitro pomili. Neprijetna opravila postorimo z namenom, da zadovoljimo svojo notranjo potrebo. To pomeni, da smo prevzeli odgovornost. Starši poznajo nešteto razlogov, zakaj vse bi morali biti otroci odgovorni. Pa so naše motivacije hkrati tudi njihove?" In vendar je odgovornost staršev, da nauče odgovornosti svoje otroke. Kako to doseči, ne da bi jih pri tem ustrahovali, jim ukazovali ali s kaznijo prisilili, da nas ubogajo? "Otroke moramo predvsem naučiti, kaj je odgovornost. Odgovornost zagotovo ni, da pridno izpolnjujejo vse zahteve in pričakovanja svojih staršev. Naši otroci imajo svoje življenje in starši moramo to spoštovati. Povedati pa jim moramo, da ima vsako dejanje posledico in da mora zanjo sam odgovarjati. Večina staršev otrokom ne omogoča, da se sami odgovorno odločajo za svoja dejanja. Ko otroka nekaj prisilimo, mu tudi omogočimo, da krivdo za neuspeh zvali na nas. Mnogi mislijo, da je disciplina kazen. Vendar to ni res. Disciplina je način, da se naučimo narediti to, kar je potrebno, da dosežemo svoje cilje. Otroka moramo naučiti, da se zaveda posledic za svoja dejanja. Tako se nauči biti odgovoren za svoja ravnanja." Ko otroci odrastejo in se iztrgajo iz vajeti svojih staršev, mnogi živijo življenje, ki staršem ni vedno po volji. Zato si prenekateri starši očitajo, da so napak vzgajali svoje otroke, da so jim preveč ali premalo nudili. Počutijo se krive. Menite, da je to prav? "Predvsem so otroci le del našega življenja. Žrtvovati svoje življenje za otroka je zelo sebično. S tem jih nismo ničesar naučili. Še tega jim nismo pokazali, kaj je sreča in zadovoljstvo, saj smo venomer v skrbeh zanje in jim ves čas dokazujemo, kako se zanje žrtvujemo. Otroke moramo učiti z zgledom, kajti učijo se s posnemanjem." Pravite, da je spoštovanje tudi to, da nam zna nekdo prisluhniti. Dandanes pa se ženske zelo pogosto pritožujejo nad moškimi, da so gluhi za vse njihove potrebe in želje. Mar to pomeni, da ženske ne razumemo moških? Ali pa je morda ravno obratno? "Žena se pogosto razjezi na svojega moža. Morda celo upravičeno. Pomembno pa je, da to naredi za to, ker želi priklicati njegovo pozornost. Če bi vedela, da on resnično želi narediti to, kar od njega pričakuje, ne bi bila jezna. Namesto prerekanja, naj reče: 'Res bi želela, da me poslušaš, kar ti želim povedati. Občutek imam, da me ne poslušaš. Zame je pomembno, da ti to povem.' Ker ni napadla moža z očitki, on nima potrebe, da se brani in jo bo verjetno poslušal. Ker jo bo poslušal, bo izginila tudi njena jeza. In to je prvi korak k razumevanju, spoštovanju in odgovornosti." Kako moški izražajo ljubezen? "Deklice se igrajo s punčkami, se z njimi pogovarjajo in se tako naučijo komunicirati s svetom. Dečki se igrajo vojake. Najprej ustreli, potem se pogovarjaj. To sta dva različna svetova. Moški hočejo nekaj narediti, ne pa se o tem pogovarjati. Nespametno je pričakovati od moških, da bodo ravnali tako kot ženske ali obratno, da se bodo ženske obnašale tako kot moški. Zavedati pa se moramo različnosti in jo spoštovati. Potem je marsikaj lažje." Živimo v svetu, kjer človek ne najde več časa zase, toliko imamo obveznosti, skrbi in neizpolnjenih želja. Kako premagati ta vsakodnevni stres, ki se nam zdi že skoraj neizogibno potreben? "Vsi govorimo o stresu, vendar ga vsak doživlja drugače. Vsi mislimo, da je stres nekaj slabega, vendar je stres potreben. Bolečina je potrebna. Če se urežete in ne bi čutili bolečine, predstavljajte si, kakšna nesreča bi se lahko zgodila. Bolečina nam pove, na kaj moramo biti pozorni, da lahko naredimo spremembo. Prvi korak, ki vam pomaga uspešno obvladati vaš stres je, da dopustite drugim, da vas podprejo. Vsi potrebujemo podporo. Vsi potrebujemo dotik in objem, ter nekoga, ki bo z nami delil naše zmage in poraze. Stres ni nekaj, čemur bi se morali izogibati. Stres je možnost, da izboljšamo svojo učinkovitost. Stres nam pokaže, česa se moramo še naučiti." Kaj moramo v življenju upoštevati, da se po nepotrebnem ne zapletemo v skrbi, slabo razpoloženje, nejevoljo, jezo? "Nikdar ne žalujte za nečem, kar bi lahko bilo, pa ni bilo. Žalovanje je naravno in zdravo, čeprav ne pomeni dobrega počutja. Vendar moramo znati reči zbogom, da bomo lahko rekli zdravo. Človeško je odpuščati sebi in drugim. Naučite se pravočasno ustaviti - ne prenehati. Popustiti ne pomeni predati se. Pomeni izgubiti bitko, da bi dobili vojno. Popolnoma nemogoče je nikoli ne narediti napake. Zato dopustite sebi, da naredite napako in se raje iz nje nekaj naučite. In verjemite, da se ne more zgoditi nič takega, čemur ne bi bili kos. Kakršnakoli že je resnica, tole vam bo pomagalo: Če mislite, da nekaj zmorete, boste to tudi zmogli. Če mislite, da nečesa ne zmorete,... no, potem veste. Kaj si mislite, je odvisno od vas samih. Verjemite v tisto, v kar je vredno verjeti. Dopustite, da so vrednote tudi tam, kjer jih niste pričakovali." Darja Tavčar Komentarji (0) www.pozitivke.net