Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20021206133403178

Znanost in duhovnost petek, 6. december 2002 @ 13:34 CET Uporabnik: Pozitivke Igor Kononenko Univerza v Ljubljani, Fakulteta za računalništvo in informatiko "Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti je slepa." Albert Einstein Znanost temelji na dolgoletnem nabiranju objektivnega znanja, ki je induktivno izpeljano iz empiričnega opazovanja realnosti. Duhovnost temelji na subjektivnem vedenju, ki ga duša nabira z izkušnjami v številnih življenjih. Duhovnost je nujno subjektivna, znanost je nujno objektivna. Duhovnost poudarja razvijanje čutov, znanost pa razvoj razuma. Duhovnost je predvsem intuitivna, znanost pa logična. Znanost temelji na vzročnosti, v duhovnosti pa vzročnost pogosto odpove, saj čas ni neobrnljiv. Znanost in duhovnost se dopolnjujeta in skupaj tvorita znanje in vedenje, ki nam pomaga razumeti in sprejeti sebe in vesolje. Preučevanja znanosti in duhovnosti se bomo lotili z obravnavanjem osnovnih pojmov, ki jih znanost vsakodnevno intenzivno uporablja, če pa želimo te pojme definirati, pa imamo težave, saj so to osnovni pojmi, ki jih vzamemo kot dejstvo in se jih ne da definirati. Samo izkustveno in intuitivno si predstavljamo njihov pomen. Ti pojmi so prostor, vakuum, energija, materija, misel, informacija, čas, realnost in svobodna volja. Na koncu si bomo ogledali stroge meje, ki jih matematika postavlja simboličnim jezikom in s tem znanosti kot taki, ki te jezike uporablja za opisovanje sveta. PROSTOR Kadar razumsko razmišljamo o dogajanju v prostoru, smo omejeni na osnovne tri prostorske dimenzije in kot četrto dimenzijo običajno navajamo čas. Razumsko si je težko predstavljati več kot tri dimenzije, saj smo navajeni živeti znotraj teh omejitev. Matematika pa pri vpeljevanju višjih dimenzij nima nobenih težav. Edini razlog, da ne verjamemo v obstoj višjih dimenzij, je naša omejenost. Obstoj višjih dimenzij je hkrati zastrašujoč. Če obstajajo (inteligentna) bitja, ki živijo v več dimenzijah, se lahko njihove tridimenzionalne sence kadarkoli pojavijo pred našimi očmi in lahko tudi kadarkoli zginejo (kar bi seveda tuzemeljski opazovalec označil za čudež). Za lažjo predstavo si lahko zamišljate bitja, ki živijo v samo dveh dimenzijah - v ravnini. Ko porinem svoj prst skozi tako ravnino in ga potem umaknem, presenečeni dvodimenzionalni opazovalec vidi, kako se je dvodimenzionalni prerez mojega prsta naenkrat pojavil kar iz nič pred njegovimi dvodimenzionalnimi očmi in zatem kar naenkrat izginil… Danes še vedno ni splošno sprejete fizikalne teorije, ki bi obrazložila vse fizikalne pojave, ki jih znamo izmeriti (predvsem je velika uganka sila gravitacije). Novejše fizikalne teorije uvajajo dodatne prostorske dimenzije zato, da dosežejo enovitost vseh sil, ki jih v svetu poznamo. Nekatere teorije zahtevajo samo eno dodatno dimenzijo, nekatere pa tudi do deset in več dodatnih dimenzij. "Vidno vesolje leži na membrani, ki plava znotraj večdimenzionalnega prostora. Dodatne dimenzije bi pomagale poenotiti sile narave in bi lahko vsebovale vzporedna vesolja" (N.Arkani-Hamed, S.Dimopoulus and G.Davi, 2000). To pa hkrati pomeni, da fiziki ne samo da dopuščajo več kot tri dimenzije, ampak dopuščajo možnost obstoja poljubno mnogo vzporednih tri in večdimenzionalnih vesolj! Celo načrtujejo poskuse, ki bi take hipoteze lahko podprli. VAKUUM, ENERGIJA, MATERIJA Če si predstavljamo atom, povečan v dimenzije stanovanjskega bloka, potem je tako rekoč celotna masa atoma skoncentrirana v središču v jedru, velikem kot glavica bucike. Sto metrov naokrog brnijo elektroni, ki pa ostanejo tudi v tej povečavi nevidni. Prostor med jedrom in elektronskim ovojem je prazen. Atom je praktično sestavljen popolnoma iz vakuuma, toda vakuum ni tisto, kar si običajno predstavljamo. V vakuumu neprenehoma nastajajo iz "nič" delčki v parih, zažarijo kot kometi in spet izginejo, materija se spremeni v žarčenje, žarčenje v materijo. Novi delci se pojavijo in izginejo. Preden so fiziki lahko razvozlali, kaj se dogaja, je bila potrebna ena najbolj občudovanja vrednih stvaritev človeškega duha: kvantna mehanika. Ta teorija najmanjših delcev je genialna in šokantna obenem. Genialna, ker dogajanje v mikrosvetu v popolnosti opiše, in šokantna, ker zdravemu človeškemu razumu popolnoma nasprotuje. Kvantna mehanika je lahko razložila vse posebnosti, ki jih je fizika opazovala vse od nastanka - in napovedovala nova, še nenavadnejša odkritja (Capra, 1983).Eden od velikih uspehov kvantne mehanike je bila napoved antimaterije. Teoretični fizik Paul Dirac je 1928 v formulah odkril do tedaj neznano obliko materije: antimaterijo. Podobna naj bi bila normalni materiji razen z obratnim nabojem in naj bi zgorela v blisku žarkov takoj, ko naj bi se srečala z normalno materijo. In štiri leta kasneje je bila antimaterija res odkrita. Močno poenostavljeno si lahko predstavljamo preprosto enačbo 0 = -1 + 1. Torej iz nič lahko dobimo enko in njeno nasprotje, negativno enko. Če ju seštejemo, dobimo zopet nič.V resnici antimaterija nastane iz vakuuma. Vakuum, tako je ugotovil Dirac, ni zares prazen. Nasprotno. Gosto je napolnjen z jezerom elektronov negativne energije (kasneje poimenovanim Diracovo jezero). Elektroni v jezeru so skriti pred nami, ker prostor homogeno napolnjujejo. Šele če homogenost uničimo, lahko naši merilni inštrumenti reagirajo. Če na primer ustrelimo z energetskim žarkom v Diracovo jezero, in katapultiramo enega od elektronov na pozitivno energijo, potem vidimo, kako materija nastane iz nič: opazujemo tako elektron kot tudi luknjo v Diracovem jezeru, ki ji pravimo pozitron. Če se elektroni in pozitroni srečajo, se medsebojno uničijo: elektron pade nazaj v luknjo v Diracovem jezeru, elektron in pozitron izgineta iz zornega polja (prizorišča). Preostane samo blisk energije - in vakuum, iz katerega sta nekoč oba nastala.Že stoletja pred fiziki so modreci posvečali posebno pozornost praznini, ki je bila končni cilj njihovega iskanja na duhovni poti. To iskanje se je dogajalo v različnih časih v različnih duhovnih preoblekah, vodilo je preko različnih poti in se zmerom končalo pri istem rezultatu: v praznini se iskalec združi z univerzalno zavestjo. Ta univerzalna zavest je poznana v vseh kulturah. Hindujci jo imenujejo "atman, kristjani "sveti duh" itd. Sufijski mistik Ibn al-Arabi je v 12. stoletju pogled v nič opisal takole: "Ne prenehaš obstajati, toda tudi nič več ne obstajaš. Ti si On, brez vsakršne omejitve." Ali kakor je rekel tretji zenski patriarh: "Praznina tu, praznina tam, toda neskončni univerzum stoji pred tvojimi očmi." Nič kot pratemelj našega sveta. MISEL, INFORMACIJA, PROSTOR IN MATERIJA V duhovnosti fizična razdalja seveda ne predstavlja kake hude omejitve. Misel, ki jo pošlje nek duhovni učitelj ali terapevt, je v trenutku prisotna pri učencu ali pacientu, ne glede na razdaljo. Skorajda ni človeka, ki ne bi imel telepatskih doživetij, kar povečuje zaupanje v to, da je telepatija možna. Hkrati s prenosom informacije pa velja, da ta miselna informacija lahko vpliva tudi na fizični svet - na materijo. Raziskave telepatije in telekineze to tudi potrjujejo. Npr. rezultat dvanajst let natančnega in kritičnega eksperimentalnega dela vrhunskih strokovnjakov skupine PEAR (Princeton Engineering Anomalies Research - Princetonske raziskave anomalij v tehniki) Univerze v Princetonu in drugod po svetu potrjuje, da človek lahko zavestno vpliva na fizikalne procese ne glede na razdaljo med človekom in fizikalnim procesom ter da človek lahko zaznava občutke drugega človeka ne glede na razdaljo med njima (Jahn in sod., 1997; Dunne in Jahn, 1995). Rezultatom teh poskusov lažje zaupamo zaradi kompetentnosti raziskovalcev. Vodja raziskav skupine PEAR je profesor dr. Robert Jahn, dolgoletni in zaslužni dekan Fakultete za tehniko in uporabno znanost na Univerzi v Princetonu v ZDA. Profesor Jahn je član Ameriškega fizikalnega društva in Ameriškega inštituta za aeronautiko in astronavtiko in je bil med drugim tudi predsednik AIAA Tehničnega odbora za električne pogone, urednik revije AIAA Journal in član Svetovalnega komiteja za vesoljsko znanost in tehniko pri NASA. V preteklosti so že mnoge raziskovalne skupine po svetu (od leta 1959 do 1987 je bilo opravljenih preko 800 študij, ki jih je opravilo več kot 60 različnih raziskovalcev) opravile podobne študije in vse so dobile podobne rezultate. Skupina PEAR je tako samo potrdila že prej dobljene rezultate, le da so poskusi te skupine precej bolj previdno in natančno načrtovani, preverjeni in rigorozno statistično obdelani, tako da ne puščajo več nobenega dvoma v verodostojnost objavljenih rezultatov. Podobne poskuse delajo tudi z živalmi in rastlinami in rezultati so podobni (Tompkins and Bird, 1973). Obstaja pa seveda še vedno vprašanje razlage teh fenomenov. Vendar se uradna znanost temu na vse kriplje upira in si zatiska oči. Razlogov je več. Prvi razlog je slaba ponovljivost rezultatov. Rezultati poskusov skupine PEAR so pokazali na relativno majhen vpliv eksperimentalnih oseb na spremembo obnašanja generatorja naključnih števil. Pri zavestnem vplivanju na povečanje števila ničel ali enic je bil rezultat vpliva v povprečju približno en spremenjen izhod na 10.000 izhodov, kar je navidezno zgolj naključje. Vendar so rezultati statistično pomembni. Podrobna statistična analiza je potrdila, da je verjetnost, da bi po naključju dobili taka odstopanja, kot so jih, manjša od ene milijoninke! Nadaljnji poskusi so potrdili ponovljivost in statistično pomembnost rezultatov. Iz majhnosti vpliva, pa vendar statistične pomembnosti rezultatov, lahko sklepamo, da je ravno majhnost vpliva zavesti na fizikalne procese vzrok, zakaj možnost vpliva zavesti na fizikalne procese do sedaj ni bila priznana v znanstvenih krogih. Le redko so se v javnosti pojavljali t.i. mediji, ki so dokazovali telepatske sposobnosti, ki pa jih je bilo težko preveriti zaradi slabe ponovljivosti rezultatov.Poleg slabe ponovljivosti na nesprejemanje rezultatov s strani uradne znanosti vplivajo tudi globji razlogi. Ker ni (znanstvene) razlage za te pojave, se s temi in podobnimi rezultati rušijo temelji znanosti, kar je seveda zelo boleče. Hkrati se rušijo temelji, na katerih so mnogi posamezniki zgradili svoj ego. In nenazadnje, profitni sistem zahteva neduhovne in neozaveščene ljudi, da jih lahko izkorišča. ČAS Na življenje pogosto ne znamo gledati s stališča večnosti in nas zato čas neprestano omejuje, saj se nam zdijo stvari, ki jih počnemo v življenju, silno pomembne in jih moramo zato pravočasno opraviti. Pa vendar je vsakemu srednješolcu s stališča matematike jasno, da je poljubno dolg časovni interval, bodisi, da gre za eno sekundo, eno leto ali milijardo let, enak ničli v primerjavi z večnostjo. To je matematično dejstvo! Če smo večni, potem je pomembnost časovnega obdobja enega življenja na planetu zemlja zanemarljivo majhna. Kako se počuti človeški ego ob tem razmisleku? Ali je res tako zelo pomembno, da ne zamudiš sestanka, službe, razprodaje ali zabave?V znanosti velja princip vzročnosti, ki je vezan na čas: pretekli dogodki vplivajo na potek dogodkov v sedanjosti oziroma bodočnosti. Linearnost časa igra pri tem ključno vlogo. Kar se je zgodilo prej, lahko vpliva na bodočnost, obratno pa "ni mogoče". Kakršnikoli poskusi, ki bi nasprotovali linearnosti časa, so vnaprej obsojeni na šarlatanstvo. Pa vendar je že Einstein pokazal na relativnost časa, kar seveda zrahlja zakoreninjeno mnenje, ki postane "samo po sebi umevno". Novejša dognanja v kvantni fiziki tudi potrjujejo, da čas ni neobrnljiv, seveda pa pri tem postavljajo zelo stroge pogoje, pod katerimi se take izjeme lahko zgodijo. Te omejitve so vezane predvsem na zelo kratke časovne in prostorske intervale kot tudi na specifične ekstremne vrednosti energijskih stanj kvantnih delcev. NEDOLOČENOST REALNOSTI V duhovnih učenjih velja, da je prava realnost duhovna, fizični obstoj pa samo služi duhovnosti. Človek je natančno načrtovan instrument za interakcijo s fizičnim svetom na načine, ki potencialno omogočajo doseganje duhovnih ciljev, ki so nedosegljivi brez fizičnega telesa. Torej fizično je bistvenega pomena vendar samo kot pripomoček. Človeško telo je potencialno sveto orodje, ki lahko nadzira spiritualnost (Rabinowitz in Branover, neobjavljeno).Rezultati telepatskih poskusov na Princetonski univerzi ne bi bili pretirano presenetljivi, vsaj ne za tiste ljudi, ki imajo sami kako osebno izkušnjo s telepatskim ali intuitivnim prebliskom, če ne bi potrjevali, da je vpliv tudi časovno neodvisen. Eksperimentalno so namreč potrdili tudi vplive na materijo oziroma zavest za nekaj dni vnaprej in tudi za nekaj dni nazaj. Skupina PEAR je skrbno načrtovala dve vrsti poskusov: zavestni vpliv ljudi na generatorje naključnih števil ter poskusi zaznavanja občutkov oddaljenih ljudi, ki so bili izpostavljeni različnim situacijam. V obeh vrstah poskusov so bili rezultati neodvisni od prostorske, pa tudi časovne razdalje! Npr. poskuse z generatorji naključnih števil so ponavljali z različnim časovnim zamikom: oseba je imela za nalogo vplivati na rezultate generatorja naključnih števil v preteklosti (z zamikom do 336 ur = 2 tedna) in v bodočnosti (z zamikom do 72 ur = 3 dni). Pri tem so bili rezultati meritev v preteklosti shranjeni in jih do izvedbe poskusa ni nihče pogledal. Rezultati so bili enako pozitivni kot pri poskusih brez časovnega zamika. Kljub neintuitivnim rezultatom pa lahko slutimo razlago za te pojave ravno s pomočjo kvantne fizike. V kvantnem svetu namreč velja, da dokler stanja sistema ne pomerimo, so vsa stanja možna in njihove verjetnosti določa valovna funkcija. V kvantni mehaniki je namreč vsak materialni delček, vsak elektron, vsak proton, vsak jedrni delček vedno val in delček obenem. Tako dolgo, dokler se "kvantni objekt" premika po prostoru, ga opisuje valovna funkcijo. Nikjer se v resnici ne nahaja, obstaja samo kot prekrivanje možnih poti in krajev bivanja. Če val naleti na oviro, detektor, fotografski papir, našo očesno mrežnico, se nemudoma spremeni v delček. Fiziki govorijo o "kolapsu valovne funkcije". Mnoge možnosti se reducirajo na eno realnost. Valovna funkcija je porušena (razpade).Taka porušenja se dogajajo neprestano in vsako preoblikuje možnosti v resničnosti. Ali kot je formuliral fizik John Davidson: "Svet je tudi na najnižjem nivoju kreativen." Toda ko proučujemo, kdaj natančno se valovna funkcija poruši, naletimo na nenavadno težavo: kvantna nenatančnost se prenese na vse udeležene merilne instrumente. Tako kot je elektron mešanica iz "morda tu" in "morda tam", tako izkazuje po zakonih kvantne mehanike tudi merilni instrument mešano stanje "elektron morda izmerjen tu" in "elektron morda izmerjen tam". Ta nenatančnost se prenese na računalnik, ki shranjuje rezultate, na tiskalnik, ki jih natisne, celo na papir. Toda če pogledamo na papir, ni sledu o prekrivanju: vidimo eno samo realnost - meritveni rezultat. Kje se je izvršil prehod od možnosti v realnost? Amit Goswami meni: v trenutku, ko kvantni svet trči oziroma se sooči z zavestjo. Univerzalna zavest povzroči, da se valovna funkcija poruši. Zavest ustvari materijo. Svet obstaja šele, ko ga zavest opazuje. Zaradi tega nismo še nikoli videli vseh možnosti kvantne mehanike - in jih tudi nikoli ne bomo.Torej kvantni princip nedoločenosti stanja vse do meritve pravzaprav pomeni vse do meritve, ki jo izvrši zavestno bitje. Ta princip srečamo v različnih duhovnih učenjih, hkrati pa ga zagovarjajo tudi mnogi vrhunski fiziki (Rabinowitz in Branover, neobjavljeno). Po tem principu realnost ni določena, dokler je ne premeri zavestni opazovalec. Šele v tistem trenutku je realnost fiksirana. Do takrat pa je realnost sicer omejena z zakoni narave, vendar so vsa stanja znotraj teh okvirov še vedno možna, ne glede na to, da je npr. računalnik že izpisal rezultate na papir. Šele v trenutku, ko te rezultate na papirju pogleda človek, postane realnost fiksna, do takrat pa jih lahko spreminjamo, npr. z mentalnim vplivom na eksperiment, ki se je zgodil v preteklosti, kot so to počeli na Princetonski univerzi.Veliki matematik John Von Neumann, ki je razvil rigorozno matematično osnovo kvantne mehanike, je verjel, da edino človeška zavest lahko zruši valovno funkcijo. Dobitnik Nobelove nagrade, fizik Eugene Wigner, je zapisal: "… (Iz povedanega) sledi, da je kvantni opis objektov pod vplivom vtisov, ki vstopajo v mojo zavest… Sledi, da ima zavest drugačno vlogo v kvantni mehaniki kot nezavedna merilna naprava." Slavni fizik John Wheeler je naredil še korak naprej. Po njegovem se lahko vesolje pojavi v fizični realnosti samo skozi opazovanje zavesti. Opazovalec je nujen za ustvarjanje vesolja, saj je vesolje stvaritev opazovalca (Rabinowitz in Branover, neobjavljeno). SVOBODNA VOLJA V židovskem duhovnem učenju verjamejo, da je Bog pooblastil človeka, da interpretira realnost. Svet je ustvaril Bog, vendar je oblikovanje in interpretiranje prepuščeno človeku. To pooblastilo je osnova svobodne volje. Zavest lahko vpliva na realnost samo, če ima svobodno voljo, hkrati pa svobodna volja brez zavesti ne more obstajati. Svobodna odločitev je lahko svobodna samo, če jo zakoni narave ne omejujejo (preveč) in če ni določena z nobenim fizikalnim pojavom. Torej svobodna volja ne more biti rezultat determinističnega procesa niti rezultat naključnega procesa v okviru naravnih zakonov. Če vesolje vsebuje svobodno voljo, mora le-ta delovati preko interakcije, ki transcendira tako determinizem klasične fizike kot tudi naključnost kvantne fizike. Če obstaja entiteta, ki lahko zruši kvantno valovno funkcijo, potem je najbolj smiselno, da je ta entiteta ravno svobodna volja. Samo svobodna volja lahko transcendira kvantno naključnost. Iz kvantne (meta)fizike sledi, da je narava pooblastila človeka, da določi fizikalno realnost znotraj okvirjev naravnih zakonov. Analogno temu iz židovskega izročila sledi, da je Bog, Stvarnik narave, pooblastil človeka, da določa duhovno realnost znotraj okvirjev, ki jih določa halakhah (židovski zakon). Duhovna realnost potem vpliva na fizično realnost. Torej je človekova določitev duhovne realnosti osnova tudi za določitev fizične realnosti. Hkrati velja da narava sama nima zmožnosti samorealizacije. Človek je nujno potreben da prenese sebe in vesolje v realnost. Torej Bog ne določa realnosti, ampak je za to odgovoren človek. MEJE ZNANOSTI: ZVEZNOST IN DISKRETNOST Ko sem se pred petimi leti prvič zavestno začel ukvarjati z duhovnostjo, sem imel hude težave zaradi vztrajne želje po razlagi vsakega pojava, s katerim sem se srečal. Dolga leta sem namreč menil, da lahko z logiko razložimo smisel in delovanje vesolja. Prav tako sem verjel, da je možno z logiko oziroma računalniškim programom opisati vsako živo bitje, vključno s človekom. Raziskovalno se ukvarjam s t.i. umetno inteligenco, bolj specifično s strojnim učenjem (glej npr. Dietterich in Shavlik, 1990). Poleg razvoja inteligentnejših programov je skrajni cilj teh raziskav razviti program, ki bi se obnašal enako ali celo bolj inteligentno od človeka. Raziskave pa kljub začetnim optimističnim napovedim nisi imele velikih uspehov, kar me je sprva begalo. Pri iskanju odgovora mi je pomagala matematika, ki pravzaprav določa strogo omejitev za vse formalne simbolične jezike, ki jih danes uporablja znanost. Ti jeziki so npr. matematična logika, računalniški programski jeziki, rekurzivne funkcije in formalne gramatike. Vsi ti formalizmi so po izrazni moči med seboj enakovredni in vsi imajo enake omejitve (Hopcroft in Ullman, 1979): lahko (delno) opišejo pojave znotraj diskretnega sveta (matematično gledano, diskretni svet ustreza množici naravnih števil), medtem ko lahko opišejo samo tako rekoč zanemarljivo majhen del zveznega sveta (ki ustreza množici realnih števil). Torej, če je svet dejansko zvezen, k čemur se novodobna fizika dejansko nagiba, potem je neopisljiv s katerimkoli formalizmom, ki ga znanost danes uporablja. To pa dejansko pomeni, da znanje, ki nam ga lahko dajo znanost, knjige, učitelji, ni nikoli dokončno, saj je vedno samo približek in nikoli ne more popolnoma opisati realnosti. Z drugimi besedami obstoj ali neobstoj Boga ni dokazljiv - znanost na to vprašanje ne more odgovoriti, kar je tudi prav: to je naloga vsakega posameznika.Če sveta ne moremo opisati, ga pa mogoče lahko začutimo, saj smo sami del tega (zveznega) sveta. V računalniški terminologiji bi temu rekel, da smo "zvezni stroji". Pri tem beseda stroj seveda ni več umestna, saj omejitve strojev, kot jih poznamo v diskretnem svetu, v zveznem svetu več ne veljajo. Če smo zvezni stroji, smo potencialno vsemogočni: poljuben problem lahko (potencialno) rešimo v poljubno kratkem času in imamo v poljubno majhnem prostoru shranjeno potencialno poljubno mnogo informacij. Takemu "stroju" pa bi računalnikar lahko rekel kar univerzalni vesoljni računalnik ali bog.Besede niso pomembne, saj so samo približek resnice. Zato je vseeno, ali rečemo bog, vsemogočna ljubezen, univerzalna inteligenca, narava ali zvezni stroj. Prav tako je vseeno, ali rečemo Kristus, mojster modrosti, angel, vodnik ali višji jaz. Pomembno pa je, kaj čutimo. Torej resnica ne more biti objektivna, saj je znanost ne more opisati. Je nujno subjektivna in jo mora vsak poiskati sam (jo začutiti v sebi). To je najbrž tudi naša življenjska naloga. LITERATURA N. Arkani-Hamed, S. Dimopoulus and G. Davi: The Universe's Unseen Dimensions, Scientific American, 283(2)48-55, August 2000.F. Capra: The Tao of Physics, Flamingo, GB, 1983.T.G. Dietterich and J.W. Shavlik (eds.): Readings in machine learning, Morgan Kaufmann Publ., 1990.B.J. Dunne, R.G. Jahn: Consciousness and anomalous physical phenomena, PEAR, Princeton University, Technical note PEAR 95004, May 1995.J.E. Hopcroft and J.D. Ullman: Introduction to Automata Theory, Languages and Computation, Addison Wesley, 1979.R.G. Jahn, B.J .Dunne, R.D. Nelson, Y.H. Dobyns and G.J. Bradish: Correlations of random binary sequences with pre-stated operator intention: A review of a 12-Year Program, Journal of Scientific Exploration, 11(3)345-367, 1997.A. Rabinowitz, H. Branover: The Role of Observer in Halakhah and Quantum Physics, unpublished paper, Israel.P. Tompkins, C. Bird: The Secret Life of Plants, 1973. (Prevod v slovenščini 2000) Komentarji (1) www.pozitivke.net