Najtežji trenutki v moji veterinarski praksi so tisti, ki jih preživim s svojimi strankami, ki so poleg ob odhodu svoje ljubljene živali na drugi svet. Ko življenje postane breme, lahko ljudem pomagam tako, da jih prepričam, da bodo njihovi ljubljenci mirno umrli. Seveda je zelo boleče, ko se je treba odločiti za ta zadnji korak, in pogosto se ob žalujočih lastnikih počutim nemočen.

To je bilo pred Shanom.

Poklicali so me, da bi pregledal desetletnega psa Belkerja, ki je imel resne težave z zdravjem. Njegovi lastniki – Ron, njegova žena Lisa in njun mali sin Shane – so bili zelo navezani nanj in so upali na čudež. Po pregledu sem ugotovil, da ima pes raka.

Družini sem povedal, naj ne upajo na čudež, in jim predlagal evtanazijo na njihovem domu. Ko smo uredili vse potrebno, sta mi Ron in Lisa rekla, da bi bilo za njunega štiriletnega sina Shana dobro, ko bi bil poleg. Mislila sta, da bi se iz te izkušnje kaj naučil.

Ko se je družina naslednji dan zbrala okrog psa, sem začutil znano kepo v grlu. Ko je še zadnjič ljubkoval svojega psa, je bil Shane videti tako miren, da sem se vprašal, ali razume, kaj se dogaja.

V nekaj trenutkih se je Belker mirno poslovil. Kazalo je, da je mali deček njegovo smrt sprejel brez težav in zmede. Še nekaj časa smo mirno sedeli in se na glas spraševali, zakaj imajo živali tako kratko življenje.

Shane, ki je tiho poslušal naš pogovor, se je oglasil: «Jaz pa vem, zakaj.«

Osupli smo se obrnili k njemu. Kar je prišlo iz njegovih ust, me je zelo presenetilo – še nikoli nisem slišal bolj tolažečega odgovora.

Rekel je: "Vsi se rodimo, da bi se naučili dobro živeti – to pomeni imeti vse okrog sebe rad in biti prijazen, kajne? Torej, živali to že znajo, zato ne potrebujejo toliko časa."


Robin Downing, veterinar

Iz knjige Kurja juhica za dušo ljubitelja malih živali