…Govorila sva o zakonski zvezi, ljubezni in njenih zahtevah.
Ljubezen ničesar ne zahteva. Saj ravno zato pa je ljubezen.
Če tvoja ljubezen do drugih karkoli zahteva, potem to sploh ni ljubezen, marveč nekakšen ponaredek.
To ti skušam že ves čas dopovedati. To sem ti pojasnil že na več načinov.
V kontekstu poroke je na primer izmenjava zaobljub, ki jih ljubezen ne zahteva. Vi ste tisti, ki jih zahtevate, saj ne veste, kaj ljubezen je. Tako drug drugemu obljubite nekaj, česar ljubezen od vas ne bi nikoli zahtevala.
Torej si proti poroki!
Nisem »proti« ničemur, marveč opisujem zgolj to, kar vidim.
Vi pa ste tisti, ki lahko spremenite to, kar vidim. Lahko preoblikujete svojo družbeno konstrukcijo, ki ji pravite »zakonska zveza« tako, da od vas ne bi zahtevala tega, česar ljubezen od vas nikoli ne bi, marveč da bi razglašala to, kar lahko razglaša edinole ljubezen.
Z drugimi besedami, spremenimo zakonske zaobljube!
Več kot le to. Spremenite pričakovanja, na katerih so te zaobljube zasnovane. Ta pričakovanja pa boste težko spremenili, ker so vaša kulturna dediščina. Izhajajo iz vaših družbenih mitov.
No, pa smo spet pri mitih: le zakaj so ti tako »všeč«?
Poskušam vas napotiti v pravo smer. Jasno mi je, v katero smer bi radi razvijali svojo družbo, in upam, da mi uspeva najti prave besede v vašem jeziku, da bi tja tudi prišli.
Ti dam lahko en primer?
Prosim.
Eden od vaših družbenih mitov o ljubezni pravi, da je ljubezen prej dajanje kot sprejemanje. In to je postalo družbena zahteva, čeprav vas spravlja ob pamet in vam povzroča več škode, kakor si lahko zamislite.
Zato se ljudje poročajo in potem še vztrajajo v slabih zakonskih zvezah, zato je vrsta najrazličnejših medčloveških odnosov tako slabih. Kljub temu pa si nihče – ne vaši starši, h katerim se zatekate po nasvete, ne vaša duhovščina, h kateri se zatekate po duhovno podporo, ne vaši psihologi in psihiatri, h katerim se zatekate po odgovore in celo niti vaši pisatelji in umetniki, h katerim se zatekate po intelektualno vodstvo – ne upa izzvati tega prevladujočega družbenega mita.
In tako pišete pesmi, pripovedujete zgodbe, snemate in gledate filme, dajete nasvete, molite in vzgajate tako, da se mit ohranja. Na koncu pa ste še primorani živeti v skladu z njim.
In ne morete.
Vendar pa ni težava v vas, temveč v mitu.
Mar ljubezen ne govori prej o dajanju kot o sprejemanju?
Ne.
Res ne?
Res ne. Nikoli ni govorila o tem.
Toda sam si ravnokar dejal, da »ljubezen ničesar ne zahteva«. Da je ljubezen ravno zato ljubezen.
Saj tudi je.
No, meni ta trditev zveni enako kot ta, da ljubezen prej daje kot sprejema.
Če je tako, si boš moral pa znova prebrati osmo poglavje prve knjige. Vse to sem namreč že tam razložil. Ta pogovor naj bi brali po odlomkih, obenem pa obravnavali kot celoto.
Vem. Vendar bi te prosil, ali lahko za tiste, ki prve knjige niso brali, lahko še enkrat razložiš. To pa zato, ker bi – če sem iskren – to koristilo tudi meni, čeprav si domišljam, da vse skupaj res dobro razumem.
Dobro. Pa začniva.
Vse, kar počnete, počnete zase.
To pa zato, ker ste vsi skupaj eno.
Karkoli zato naredite za druge, naredite pravzaprav zase. Česar ne naredite za druge, ne naredite zase. To, kar je dobro za druge, je dobro tudi za vas, in kar je zanje slabo, je tudi za vas.
To je najpomembneje, za kar pa se ponavadi ne zmenite.
Ko ste v odnosu z drugim, ima vajina zveza en sam namen. Obstaja namreč le kot sredstvo, s katerim se lahko odločate in razglašate, ustvarjate in izražate, izkušate in uresničujete najvišjo predstavo o tem, kdo zares ste.
Če je to, kar zares ste, oseba, ki je prijazna in uvidevna, skrbna in radodarna, sočutna in ljubeča – potem dajete v primeru, če ste taki v odnosih z drugimi, svojemu Jazu najvišjo izkušnjo tega, zaradi česar ste se rodili.
Ravno zato ste se utelesili. Le v snovni resničnosti relativnega namreč lahko sebe spoznate kot takega. V resničnosti absolutnega izkušnja spoznanja ni mogoča.
Če pa je to, kar zares ste, bitje, ki se nima rado, ki dopušča, da ga drugi zlorabljajo, ga prizadenejo in uničujejo, potem se boste še naprej obnašali tako, da boste lahko to doživljali.
Če pa ste v resnici oseba, ki je prijazna in uvidevna, skrbna in radodarna, sočutna in ljubeča, potem boste sami sebe prištevali med ljudi, do katerih ste taki.
Začeli boste pri sebi. Sebe boste postavili na prvo mesto.
V življenju je vse odvisno od tega, kdo ste ali kaj hočete biti. Če hočete biti naprimer eno z vsemi drugimi, (če hočete potemtakem izkusiti zamisel, za katero že veste, da je resnična), boste odkrili, da se obnašate na zelo poseben način – na način, ki vam omogoča izkusiti in pokazati vašo enost. In če zaradi tega počnete določene stvari, tega ne boste doživeli, kakor da počnete nekaj za nekoga drugega, marveč kakor da počnete to zase.
Enako velja tudi za to, kdo ali kaj hočete biti. Če hočete biti ljubezen, bodite ljubeči z drugimi. Ne za druge, temveč z drugimi.
Poskusite opaziti razliko. Z drugimi boste ljubeči zaradi sebe – tako da boste lahko sprožili in izkusili vašo najvišjo predstavo o vas samih in tem, kdo zares ste.
Nemogoče je narediti kar koli za druge, saj je vsako dejanje, ki izvira iz vaše lastne volje, dobesedno le to: »dejanje«. Delujete, to pa pomeni, da ustvarjate neko vlogo in jo igrate. Vendar pa se ne pretvarjate, kajti to kratko in malo ste.
Ste človeško bitje. To pa, kdo ste, se odločite sami.
Vaš Shakespeare je to povedal takole: »Ves svet je oder in ljudje so igralci.«
In: »Biti ali ne biti, to je zdaj vprašanje.«
Pa tudi tole: »Bodite zvesti samim sebi in kakor noč dnevu bo sledilo, da ne boste za nikogar lažni.«
Ko ste iskreni do samega sebe, ko sami sebe ne izdate, potem se »zdi«, kakor da »dajete«, v resnici pa veste, da pravzaprav »sprejemate«. Sebi dajete dobesedno sami sebe.
V resnici ne morete »dajati« drugim iz preprostega razloga, ker »drugih« ni. Če smo vsi eno, potem ste samo vi.
Včasih je lahko to videti kot igra besed, kot žongliranje z njimi, da bi dobile drugačen pomen.
To ni ne igra ne žongliranje, temveč magija! In ne gre za spreobračanje besed, da bi dobile drugačen pomen, marveč za spreminjanje percepcije, da bi dobili drugačno izkušnjo.
Vaša izkušnja vsega izhaja iz vaših percepcij, te iz vašega razumevanja stvari, vaše razumevanje pa iz vaših mitov. Torej iz tega, kar vam je bilo povedano.
Tako vam povem: Vaši sedanji družbeni miti vam niso kaj dosti pomagali. Niso vas vodili tja, kamor ste rekli, da hočete priti.
Verjetno sami sebe slepite o tem, kam bi radi šli, ali pa nočete videti tega, da vam tja ne uspe priti. Ne kot posameznikom, ne kot narodom, ne kot rasam in ne kot človeški vrsti.
Ali obstajajo tudi druge vrste?
Seveda.
Dobro, dovolj dolgo sem čakal. Povej mi kaj o njih.
Kmalu. Zelo kmalu. Še prej pa bi ti rad povedal, kako lahko spremenite vašo zamisel, ki jo imenujete »zakonska zveza«, da bi lahko prišli bliže tja, kamor pravite, da hočete.
Ne poteptajte je, ne odpravite je – samo spremenite jo.
No, o tem bi pa res rad kaj več izvedel. Rad bi izvedel, kako bi lahko izražali resnično ljubezen. Tako bom ta del najinega pogovora končal tam, kjer sem ga začel. Kakšne omejitve naj si – nekateri bi rekli moramo - postavimo?
Nobenih. In to bi moralo biti zapisano v vaši poročni zaobljubi.
To je neverjetno. Ravno to je bilo v moji zakonski zaobljubi, ko sem se poročil z Nancy!
Vem.
Ko sva se z Nancy odločila za poroko, sem nenadoma dobil navdih in zapisal povsem drugačne zakonske zaobljube.
Vem.
Nancy se je strinjala z mano. Rekla je, da si na najini poroki nikakor ne moreva izmenjati »tradicionalnih« zaobljub.
Vem.
Skupaj sva se usedla in si zamislila povsem nove, ki so »kljubovale družbenim zahtevam«, kakor bi se verjetno ti izrazil.
Res je. In bil sem zelo ponosen na vaju.
In medtem ko sva si jih zapisovala, da bi jih duhovnik lahko prebral, sem trdno prepričan, da sva dobila navdih.
Seveda sta ga!
Potemtakem praviš…
Mar misliš, da pridem k tebi le takrat, ko pišeš knjige?
Oh.
Ja, oh.
Zakaj pa jih ne zapišeš tudi sedaj.
Bi jih res lahko?
Kar daj. Saj jih imaš nekje zapisane. Samo prepiši jih.
No, nisva jih zapisala zato, da bi jih delila s svetom.
Ko se je najin pogovor začel, si nisi mislil, da bo kar koli objavljeno. No, kar daj, zapiši jih.
Gre le za to, da ljudje ne bi pomislili, da si domišljam, da sem napisal »idealne zaobljube«.
Te kar naenkrat skrbi, kaj si bodo ljudje mislili?
Daj no. Saj veš, kaj mislim s tem.
Poglej, nihče ne pravi, da so »idealne«.
No, dobro.
So le najboljše, kar jih je kdor koli kdaj zapisal na vašem planetu.
Hej – čakaj malo!
Samo šalim se.
Zdaj pa kar zapiši te zaobljube. Sam bom prevzel odgovornost zanje. In ljudem bodo všeč. Bolj jasno jim bo, o čem se pogovarjava. Morda si boš celo zaželel, da bi jih tudi drugi uporabili. Pravzaprav pa sploh niso »zaobljube«, temveč poročna izjava.
No, dobro. Nancy in jaz sva si rekla naslednje, ko sva se poročila…, zahvaljujoč »navdihu«, ki sva ga dobila:
Duhovnik:
Neale in Nancy danes nista prišla sem zato, da bi si nekaj svečano obljubila ali da bi si izmenjala sveto zaobljubo.
Nancy in Neale sta prišla sem zato, da bi javno oznanila svojo ljubezen drug do drugega, da bi opozorila na svojo resnico, da bi razglasila svojo odločitev za skupno življenje in skupno rast – na ves glas in v vaši prisotnosti, iz njune želje, da bomo začutili zelo iskren in intimen del njune odločitve in jo zato naredili še bolj trdno.
Sem sta prišla zaradi njune želje, da bi obred povezave pomagal zbližati vse nas. Če ste tukaj prisotni s svojimi možmi ali ženami, naj vas ta obred spomni na vašo ljubečo zvezo in jo ponovno posveti.
Začeli bomo z vprašanjem: zakaj sploh poroka? Neale in Nancy sta si odgovorila na to vprašanje in mi povedala odgovor. Želim pa ju vprašati še enkrat tako, da bosta lahko prepričana v svoj odgovor, prepričana v svoje razumevanje in trdna v svoji privrženosti resnici, ki si jo delita.
(Duhovnik vzame dve rdeči vrtnici z mize…)
To je obred vrtnic, v katerem si Nancy in Neale delita svoje razumevanje in se spominjata te delitve.
Nancy in Neale, povedala sta mi, da se povsem zavedata, da v ta zakon ne vstopata zaradi varnosti…
… da edina resnična varnost ni ne v posedovanju ne v tem, da si posedovan…
… ni ne v zahtevanju ali pričakovanju in tudi ne v upanju, da ti bo to, kar misliš, da potrebuješ v svojem življenju, priskrbel nekdo drug…
… marveč v zavedanju, da vse, kar potrebuješ v življenju…
… vsa ljubezen, vsa modrost, ves vpogled, vsa moč, vse znanje, vse razumevanje, vsa vzgoja, vse sočutje in vsa notranja moč…
… biva v tebi…
… in da se ne poročata v upanju, da bi vse to dobila, marveč v upanju, da bosta lahko dajala te darove z namenom, da bi jih drugi imeli še več.
Ali se nocoj tega še vedno trdno zavedata?
(Onadva rečeta: »Ja.«)
Neale in Nancy, povedala sta mi tudi, da stopata v ta zakon z namenom, da ne bosta na noben način drug drugega omejevala, nadzirala, ovirala ali utesnjevala svoboden izraz in iskreno čaščenje tega, kar je najvišjega in najboljšega znotraj vaju – vključno z vajino ljubeznijo do Boga, do življenja, do ljudi, do ustvarjalnosti, do dela ali kateregakoli vidika vajinih bitij, ki vaju pristno predstavlja in vama prinaša to radost. Je to nocoj še vedno vajino trdno prepričanje?
(Onadva rečeta: »Je.«)
Na koncu, Nancy in Neale, sta mi povedala, da zakona ne vidita kot nekaj, kar je polno obvez, marveč kot nekaj, kar ponuja priložnosti…
… priložnost za rast, za poln osebni izraz, za rast vajinih življenj do najvišje ravni, za izkoreninjenje vsake lažne misli ali zamisli, ki sta jo kdajkoli imela o sebi, in za dokončno ponovno združenje z Bogom s pomočjo stika vajinih duš…
… da je to resnično sveti stik…
… potovanje skoz življenje z nekom, ki ga ljubiš kot enakopravnega partnerja, si z njim enakovredno deliš tako oblast kakor odgovornosti, ki jih narekuje vsaka zveza, si z njim enako deliš morebitne težave in se enako veseliš zmagoslavij.
Je to vizija, v katero bi rada stopila?
(Onadva rečeta: »Je.«)
Zdaj vama podajam ti rdeči vrtnici, ki simbolizirata vajino razumevanje teh zemeljskih stvari; da se oba zavedata in strinjata v tem, kakšni bosta vajini življenji v zemeljski obliki in znotraj fizične strukture, ki ji pravimo zakonska zveza. Zdaj si z ljubeznijo podajta ti vrtnici kot simbol vajinega skupnega soglašanja s temi dogovori in z razumevanji.
Zdaj pa, prosim, vzemita ti beli vrtnici. Sta simbol vajinih globjih razumevanj, vajine duhovne narave in vajine duhovne resnice. Pomenita čistost vajinega resničnega in višjega Jaza in čistost božje ljubezni, ki sije na vaju zdaj in na vekomaj.
(Duhovnik da Nancy vrtnico z Nealovim prstanom na steblu in Nealu vrtnico z Nancyjinim prstanom na steblu.)
Kakšne simbole prinašata za opomin na obljube, ki sta jih danes dala in sprejela?
(Oba snameta prstana s stebel in ju dasta duhovniku, ki ju drži v roki, medtem ko izgovarja…)
Krog je simbol sonca in zemlje in vesolja. Je simbol svetosti in popolnosti in miru. Ravno tako je simbol večnosti duhovne resnice, ljubezni in življenja…
… vsega, kar nima ne začetka ne konca. In v tem trenutku se, Neale in Nancy, odločita, da bo tudi simbol složnosti, in ne posedovanja; združevanja, in ne omejevanja; obkrožanja, in ne ujetja. Kajti ljubezni ne moreš posedovati in ne omejevati. Duša nikoli ne more biti ujeta.
Zdaj prosim tebe, Neale, in tebe, Nancy, da si izmenjata prstana.
(Izmenjata si prstana).
Neale, prosim, ponavljaj za menoj.
Jaz, Neale…, prosim tebe, Nancy…, da bi bila moja partnerica, moja ljubica, moja prijateljica in moja žena… Razglašam in izjavljam mojo namero, da ti ponudim svoje najgloblje prijateljstvo in ljubezen…, ne le v tvojih dobrih trenutkih…, marveč tudi v slabih…, ne le takrat, ko se jasno spominjaš, kdo si…, marveč tudi takrat, kadar pozabiš…, ne le takrat, kadar deluješ z ljubeznijo…, marveč tudi takrat, kadar ne… Nadalje razglašam… pred Bogom in pred vsemi tukaj prisotnimi…, da se bom vedno potrudil videti božansko luč znotraj tebe… in vedno poskušal deliti božansko luč znotraj mene…, še posebno… v kakršnih koli mračnih trenutkih.
Moj namen je ostati s tabo za vedno… v svetem odnosu duše… da bi lahko skupaj opravljala božje delo…, delila vse, kar je dobrega znotraj naju…, z vsemi tistimi, katerih življenj se bova dotaknila.
(Duhovnik se obrne k Nancy.)
Nancy, si sklenila, da boš ugodila Nealovi prošnji, da bi bila njegova žena?
(Ona odgovori: »Ja.«)
Zdaj pa, Nancy, prosim, ponavljaj za mano.
Jaz, Nancy…, te prosim, Neale… (ponovi isto zaobljubo)
(Duhovnik se obrne k Nealu.)
Neale, si sklenil, da boš ugodil Nancyjini prošnji, da bi bil njen mož?
(On odgovori: »Ja.«)
Potem pa vaju prosim, da vzameta prstana in ponavljata za mano:
S tem prstanom… te vzamem za moža/ženo…, vzamem prstan, ki mi ga ponujaš… (izmenjata si prstana)… in ga dam na prstanec… (drug drugemu dasta prstana na prstanca)…, da lahko zdaj vsi vidijo in spoznajo… mojo ljubezen do tebe.
(Duhovnik zaključi obred…)
S polnim zavedanjem spoznamo, da lahko le par vodi poročni obred samemu sebi in le par ga lahko posveti. Ne moja cerkev, ne kakršnakoli moč, ki mi jo je dala država, mi ne daje pooblastilo za izjavo, ki jo lahko oznanita le dve srci in ju lahko uresničita le dve duši.
