Ena največjih lekcij na duhovnem potovanju je izkusiti brezpogojno ljubezen; tako dajati, kot sprejemati. Prevečkrat pa se spregleda, kako pomembna je ljubezen do samega sebe.
Saj smo mi sami vendarle del Življenja. Ko se začnemo zavedati, da smo del celote, da smo zliti z vsem, nam postane jasno, kako pomembno je ljubiti se. Večkrat se v tej družbi začuti, da je ljubezen do samega sebe označena negativno, kot egocentrizem, kot sebičnost. Večina religij dojema nesebičnost kot ideal in večkrat blati ljubezen do samega sebe.
Kje je razlika med sebičnostjo in ljubeznijo do samega sebe? Kaj sploh je ljubezen do samega sebe? Kako to, da v slovenščini nimamo izraza za to stanje človeka oz. se iz angleščine Self-love prevaja kot: samoljubje, sebičnost, egoizem; kar pa ima negativno konotacijo.
Ljubezen do samega sebe bi lahko pojmovali kot brezpogojno samo-sprejemanje z odtenki sočutja in cenjenja. Se lahko brezpogojno sprejmeš… se pravi, ne da bi moral izpolnjevati določene pogoje, živeti v skladu z raznimi ideali, standardi? Če ne, kaj moraš početi, imeti ali biti, da ustrezaš pogojem? Moraš biti uspešen, koristen? Moraš biti vitka? Dajati ves čas? Ne prizadeti drugih in jim ugajati? Itd.
KDAJ SE IMAŠ RAD?
Če se iskreno ozreš vase, lahko opaziš, da so tvoji pogoji za ljubezen do samega sebe zelo podobni pogojem, pod katerimi so te tvoji vzgojitelji ljubili in odobravali. Seveda ne želimo valiti krivde na naše starše; tako kot vsi so naredili najboljše kar so lahko, v skladu z svojo notranjo logiko. In predvsem je to pot, ki smo si jo mi sami izbrali, da bi se lahko izrazile naše najlepše vsebine.
Kakorkoli že, navada je, da prevzamemo pogoje, ki so nam jih postavljali starši, kot pogoje za ljubezen do sebe. Ravno tako pa projeciramo omejeno ljubezen na Boga, Življenje, Vesolje, Duha. Nekje globoko v podzavesti čutimo, da nas ima Bog rad samo, če smo ______. (Kakšni so tvoji pogoji?)
Seveda je prepričanje popolnoma napačno, kajti Duh nas ljubi brezpogojno, karkoli naredimo ali smo. In vendar hodimo skozi življenje in se podzavestno trudimo ustreči pogojem v nas, da bi bili ljubljeni od družine, samega sebe, Boga. Ker pa redko ustrežemo vsem pogojem, se počutimo nezadovoljne.
KAJ SE ZGODI, ČE SE NIMAŠ RAD?
1. Težko resnično ljubimo druge. To pa zato, ker smo nagnjeni k obsojanju drugih in pogojevanju ljubezni z istimi pogoji, zaradi katerih si odtegujemo svojo ljubezen.
2. Težko sprejemamo ljubezen drugih ljudi, ker se počutimo nevredne ljubezni, kajti ne ustrezamo svojim prepričanjem. Počutimo se neljubljene od drugih. Največkrat je prepričanje neutemeljeno.
3. Pomanjkanje zmožnosti, da bi se iskreno sprejeli in ljubili, predstavlja resno oviro, da bi si ustvarili življenje, ki si ga želimo. Če mislimo, da nas Življenje ne sprejema, ravno tako mislimo, da si ne zaslužimo darov Življenja. To podzavestno globoko zakopano prepričanje je negativno sporočilo Vesolju, ki pravi: "Nisem vreden in karkoli že prosim, ne izpolni mojih sanj in želja." Tako kaznujemo samega sebe. Nihče drug nas nikoli ne kaznuje.
Če pa se človek ljubi in sprejema, bo veliko lažje ljubil druge in sprejemal njihovo ljubezen. Ko se ljubiš, veš, čutiš, da si vreden vseh lepih stvari, dogodkov in dnevov, ki jih Življenje ponuja. Zavedaš se podpore, ki ti jo Vesolje nudi. To odpre vrata tvojim željam in sanjam, da se uresničijo in da življenje poteka z manj zapleti.
KAKO SE IMETI RAD?
Tega se seveda ne da povedati. Obstaja pa nekaj nasvetov. Predvsem pa je bistvo, tako kot vedno in povsod na duhovni poti: samospoznavanje oz. samozavedanje oz. samoopazovanje. Vse življenje nam vedno kaže, kje se ne ljubimo in kakšne so naše podzavestne zahteve do nas samih. Dnevne pripetljaje lahko ravno tako kot nočne sanje razlagamo simbolično…
Nekaj "vaj".
1. Poglabljanje zavesti. To predstavlja predvsem iskreno "vrtanje" po naši psihi… samoizpraševanje: "Obstaja pomanjkanje ljubezni v mojem življenju? Če, zakaj?… Kakšni so podzavestni motivi mojim dejanjem?" Obstaja več načinov, kako posvetiti v podzavestne "luknje" naše psihe… tiha refleksija oz. kontemplacija, pogovor s prijateljem, terapevtom, pisanje dnevnika. Karkoli nam najbolj ustreza.
2. Prepričati zavest in podzavest, da je Bog (Življenje, Vesolje, Duh) brezpogojno ljubeč in darežljiv. Pripravljenost odvreči stara prepričanja in sprejeti nova je ponavadi dovolj za zavesten del nas samih. Naš podzavestni del pa potrebuje nekoliko več "reprogramiranja". Dnevno ponavljanje afirmacij, (npr. "Vreden sem, zaslužim si najboljše.") za katere je najbolje, da jih sami izoblikujemo v srcu in jih lahko napišemo ali na glas izgovorimo, narišemo, kar koli nam najbolj ustreza. Več sebe, čustvene energije vložimo v to, bolje bo.
3. Meditacija. Meditacija kar tako. Ali pa znana vodena meditacija: pot k otroku v sebi in sprejemanje le tega. Domišljija naj bo glavno vodilo.
Članek je povzet po članku "Deepening your Self-love", avtor Jim Malloy, na to temo pa predlagam še knjigo Anite Škof: Brezpogojna ljubezen
Ena največjih lekcij na duhovnem potovanju je izkusiti brezpogojno ljubezen; tako dajati, kot sprejemati. Prevečkrat pa se spregleda, kako pomembna je ljubezen do samega sebe.
