ŠTIRJE DOGOVORI
TOLTEŠKE MODROSTI
(praktični vodnik na poti k osebni svobodi)


DON MIGUEL RUIZ


Tolteke so pred tisoč leti po vsej južni Mehiki poznali kot ‘ženske in može znanja’. Antropologi govorijo o njih kot o ljudstvu oziroma rasi, v resnici pa so bili Tolteki znanstveniki in umetniki, ki so družbo oblikovali tako, da je ohranila in naprej razvijala duhovna spoznanja in prakso prednikov. Zbrali so se kot učitelji (nahuali) in učenci v Teotihuacanu, starodavnem mestu piramid v bližini današnjega Mexico Cityja, v kraju, v katerem ‘človek postane bog’.

V stoletjih, ki so sledila, so bili nahuali prisiljeni starodavno modrost skrivati oziroma ohranjati v tajnosti.



Ezoterično znanje Toltekov se je ‘utelesilo’ v različnih rodovniških linijah nahualov in se po njih izročalo iz roda v rod. Starodavne prerokbe, ki jih je dolga leta prekrivala tenčica tajnosti, so napovedovale prihod dobe, ko bo treba ljudem starodavno modrost vrniti. Zdaj je to storil don Miguel Ruiz, nahual iz rodovne linije Orlovega viteza, ki mu je bilo v duhu naloženo, da nam razkrije neprecenljivo modrost Toltekov.

Tolteška modrost izhaja iz iste v bistvu poenotene resnice kot vsa druga sveta ezoterična sporočila tega sveta. Čeprav ni verstvo v pravem pomenu besede, izkazuje čast vsem duhovnim učiteljem, ki so razsvetljevali svet. In čeprav je neločljivo povezana z duhom, jo še najbolj natančno opišemo kot način življenja, ki na široko odpira vrata sreči in ljubezni.



ZADIMLJENO ZRCALO

Pred tri tisoč leti je v mestu, obdanem z gorami, živel človek, prav tak, kakršen si ti ali jaz. Učil se je za zdravilca, se poglabljal v znanje svojih prednikov, vendar se ni povsem strinjal z vsem, kar je zvedel. V srcu je čutil, da je še nekaj več od tega.

Nekega dne, ko je spal v svoji votlini, je v sanjah videl samega sebe spati. Na večer mlade lune je stopil iz votline: nebo je bilo jasno, in videl je na milijone zvezd. Tedajci se je v njegovi notranjosti zgodilo nekaj, kar je za vekomaj spremenilo njegovo življenje. Ozrl se je v svoje dlani, začutil je svoje telo in slišal je samega sebe reči:

»Iz svetlobe sem narejen; iz zvezd sem narejen.«

Znova se je zastrmel v zvezde, in mahoma mu je postalo jasno, da niso one tiste, ki ustvarjajo svetlobo, temveč ta ustvarja nje.

»Vse je narejeno iz svetlobe,« si je rekel, »vmesni prostor pa ni prazen.«

In zavedel se je, da je vse, kar obstaja, eno samo živo bitje in da je svetloba del življenja, saj je živa in vsebuje vse, kar je.

In čeravno je narejen iz zvezd, mu je postalo jasno malo za tem, ni isto kakor zvezde. Sem tisto vmes, kar je med zvezdami, je pomislil. Zatorej je zvezde imenoval tonal, svetlobo med zvezdami nahual, tisto pa, kar ustvarja sozvočje med tem dvojim v vesolju, pa je prepoznal kot Življenje oziroma Namen. Brez Življenja ne bi obstajala ne tonal in ne nahual. Življenje je sila absolutnega, najvišje, Stvarnik, ki ustvarja vse.

In je spoznal: vse, kar je, je razodevanje enega bitja, ki ga imenujemo Bog. Vse je Bog. In prišel je do sklepa, da je človekova zaznava zgolj svetloba, ki zaznava svetlobo. Videl je tudi, da je snov zrcalo – da je vsaka stvar zrcalo, ki zrcali svetlobo in ustvarja podobo le-te – prividni svet, sanje, pa kakor dim, ki nam ne pusti, da bi videli, kaj v resnici smo.

»Resnični mi smo čista ljubezen, čista svetloba,« je rekel.

To spoznanje mu je spremenilo življenje. Zdaj, ko je vedel, kaj v resnici je, se je ozrl okrog sebe, v druge ljudi in v preostalo naravo, in ob tem, kar je videl, bil ves iz sebe. Videl se je v vsem – v slehernem človeku, v sleherni živali, v slehernem drevesu, v vodi, v dežju, v oblakih, v zemlji. In videl je, da je Življenje na vse mogoče načine pomešalo tonal in nahual ter tako ustvarilo neštete odraze samega sebe.

V teh nekaj trenutkih je doumel vse. Bil je vznesen in srce se mu je napolnilo s spokojnostjo. Komaj je čakal, da pove svojemu ljudstvu, kaj je odkril. Toda za to, kar je odkril, ni bilo ustreznih besed. Razkladal je in razkladal, pa ga nihče ni razumel. Pač pa so opazili, da se je spremenil, da mu iz oči sije in mu v glasu zveni nekaj prelepega. Opazili so, da o ničemer in nikomer ne razsoja več. Zdaj ni bil več kakor drugi.
Vsakogar je prav dobro razumel, a njega ni razumel nihče. Menili so, da je utelešeni Bog, on pa se je ob tem le nasmehnil in rekel:
»Res je. Bog sem. Toda Bog ste tudi vi. Vsi smo eno in isto, vi in jaz. Vsi smo podobe svetlobe. Vsi smo Bog.«

Ljudje pa ga še vedno niso razumeli.

Odkril je, da je postal ogledalo za druge, ogledalo, v katerem je lahko videl sebe.

»Vsakdo je ogledalo,« je rekel.

Videl se je v vsakomer, a drugi se niso videli v njem. In spoznal je, da vsakdo sanja, le da se tega nihče ne zaveda in nihče v resnici ne ve, kaj je. V njem pa se niso mogli ugledati zato, ker je bila med ogledali stena megle in dima. In ta meglena stena je nastala z razlagami podob svetlobe – s sanjami ljudi.

Tedaj se je zavedel, da bo prav kmalu pozabil vse, kar je zvedel. Hotel si je zapomniti vsaj videnja, ki so se mu razodela, zato je sklenil, da se bo odslej imenoval Zadimljeno zrcalo, tako da bi si za vselej zapomnil, da je snov zrcalo, dim, ki ga obdaja, pa tisto, kar nam brani, da bi spoznali, kaj v resnici smo. Rekel je:

»Zadimljeno zrcalo sem, kajti v vseh vas uziram samega sebe, a se drug drugega ne prepoznamo, saj je med nami dim. Ta dim so sanje, zrcalo pa si ti, sanjavec.«




UDOMAČEVANJE IN PLANETARNE SANJE

Kar ta hip vidite in slišite, ni nič drugega kakor sanje. Sanjate torej, zdajle, v tem trenutku. Sanjate s prebujenim umom.

Sanjanje je poglavitno opravilo uma. Sanjamo, kadar so možgani budni, pa tudi takrat , kadar spijo. Razlika je le ta, da nas budni možgani postavijo v snovni okvir, v katerem stvari zaznavamo linearno. Kadar spimo, tega okvira ni, zato se sanjski prizori nenehno menjavajo.

Vsi ves čas sanjamo. Ljudje, ki so živeli pred našim rojstvom, so nasanjali mogočne zunanje sanje, ki jim bomo rekli sanje človeške družbe oziroma planetarne sanje. To so kolektivne sanje neštetih manjših, osebnih sanj, ki sestavljajo sanje družine, nato sanje skupnosti, nato sanje mesta, sanje dežele in naposled sanje celotnega človeštva. Planetarne sanje zaobsegajo vsa družbena pravila, prepričanja, zakone, verstva, najrazličnejše kulture in načine življenja, vlade, šole, družabne prireditve in praznike.

Zmožnost tega, da se naučimo sanjati, nam je položena že v zibel, sanjati tako, kot sanja celotna družba, pa nas učijo ljudje, ki so prišli na svet pred nami. Zunanje sanje imajo namreč toliko pravil, da otrokovo pozornost ‘zgrabimo’ tako rekoč že tisti hip, ko priveka na svet, in ga začnemo s temi pravili seznanjati. Za to, da bi nas naučile sanjati, te zunanje sanje uporabljajo očka in mamico, šole in vero, itd…

Pozornost je sposobnost, ki jo imamo, da razločujemo to in ono in se osredotočimo zgolj na tisto, kar hočemo zaznati. Zaznamo lahko na milijone reči hkrati, pozornost pa nam omogoča, da vse tisto, kar bi radi dojeli, obdržimo v ospredju svojega uma. Odrasli ‘osvojijo’ otrokovo pozornost in mu z nenehnim ponavljanjem vbijajo podatke v glavo. Tako smo se naučili vsega, kar vemo.

Še celo ime so nam izbrali drugi. Nikdar nismo imeli niti najmanjše možnosti, da bi sami izbrali svoja prepričanja, temveč smo se strinjali s podatki, ki smo jih po drugih ljudeh dobivali od planetarnih sanj. Podatke lahko namreč shranimo samo tako, da se strinjamo z njimi, torej ‘po dogovoru’. Zunanje sanje sicer lahko pritegnejo našo pozornost, toda če jim ne pritrjujemo, teh podatkov ne shranimo. Kakor hitro pa se strinjamo z njimi, jim tudi verjamemo, in temu potlej pravimo vera. Verovati torej pomeni brezpogojno verjeti.

Posledica je torej ta, da se prepričanjem po lastnem privoljenju predamo.

Temu procesu pravimo udomačitev ljudi.

Kadar smo prekršili pravila, smo bili kaznovani. Kadar smo ravnali v skladu z njimi, smo bili pohvaljeni. Kmalu smo se začeli bati, da bomo kaznovani, pa tudi tega, da ne bomo nagrajeni. Nagrada je namreč pozornost, ki smo je deležni od staršev ali koga drugega. V nas zelo kmalu vzbrsti želja po tem, da bi pritegnili pozornost drugih in bi bili tako nagrajeni. Zato kar naprej počnemo to, kar drugi hočejo od nas, saj nam to prinaša nagrado. Strah pred kaznijo in pred tem, da ne bi bili nagrajeni, pa nas prisili, da se začnemo pred drugimi prenarejati, samo zato, da bi jim ustregli, samo zato, da bi bili zanje dovolj dobri – in tako začnemo igrati. Delamo se, da smo nekaj, kar nismo, in sicer samo zato, ker se bojimo, da bi nas drugi zavrnili. Strah pred zavrnitvijo preraste v strah pred tem, da ne bi bili dovolj dobri. In počasi postanemo nekaj, kar v resnici nismo: postanemo posnetek maminih prepričanj, pa očkovih, pa prepričanj družbe, vere itd…

V tem procesu udomačitve pa se zgubijo vsa naša naravna nagnjenja.

Udomačevanje tako močno vpliva na nas, da v nekem trenutku življenja ne potrebujemo nikogar več, da bi nas udomačeval. Postanemo svoj lastni udomačevalec. V skladu z istimi principi, ki so nam jih vcepili, udomačujemo sami sebe. Sami sebe nagrajujemo in sami sebe kaznujemo. Ustvarimo si nekakšen Zakonik, ki vlada našemu umu.

Prava pravičnost vsak pregrešek kaznuje le enkrat. Le krivičnost vsak pregrešek kaznuje več kakor enkrat.

Človek je edino bitje na Zemlji, ki za eno in isto napako plačuje na tisočkrat. Mi imamo namreč strašansko močan spomin. Zagrešimo kako napako, si sodimo, se obsodimo in se kaznujemo. Če bi bilo kaj pravice, bi to zadostovalo, in ne bi se nam bilo treba znova obsojati. Toda mi si vsakič, ko se spomnimo, kaj smo storili, znova sodimo, se obsodimo in se znova kaznujemo. Vedno znova in v nedogled.

Naučili smo se živeti tako, da ustrezamo zahtevam drugih ljudi. Naučili smo se živeti v skladu s pogledi drugih ljudi, saj nas je strah, da ne bi bili sprejeti in da ne bi bili dovolj dobri za druge. Biti to, kar smo, je potemtakem največji strah, kar jih pozna človek. Zato se ljudje upiramo življenju. Biti živ je največji strah, ki ga občutimo. Ne bojimo se namreč najbolj smrti; najbolj nas je strah življenjskega tveganja – tega, da bi bili zares živi in bi izražali to, kar v resnici smo.


PRELUDIJ K NOVIM SANJAM

Na tisoče dogovorov je, ki ste jih sklenili s sabo, z drugimi ljudmi, s svojimi sanjami o življenju, z Bogom, z družbo… najpomembnejši so tisti, ki ste jih sklenili sami s sabo. Tako je nastalo tisto, čemur pravite vaša osebnost.

Če bi radi živeli v radosti in z občutkom izpolnjenosti, moramo zbrati pogum in ‘prelomiti’ vse tiste dogovore, ki temeljijo na strahu in nam jemljejo osebno moč. Dogovori, ki izvirajo iz strahu, zahtevajo od nas veliko energije; dogovori, ki izvirajo iz ljubezni, pa nam energijo pomagajo ohranjati in si jo celo pridobivati.

Če smo se zmožni zavedeti, da so naši dogovori tisto, kar nam odreja življenje, in nam sanje našega življenja niso všeč, moramo dogovore pač spremeniti.In ko jih bomo končno pripravljeni spremeniti, se bomo lahko oprli na nove nadvse pomembne dogovore.

Da bi sprejeli te nove štiri dogovore, potrebujemo zelo močno voljo – toda če bomo zaživeli v skladu z njimi, bomo nagrajeni s povsem novim življenjem. Nič več ne bomo živeli v sanjah pekla, temveč bomo izsanjali nove sanje – svoje osebne sanje nebes.


Prvi dogovor: BODI BREZGRAJEN V BESEDAH

Govori iskreno. Reci le tisto, kar res misliš. Ne uporabljaj besed v svojo škodo ali v škodo drugih. Uporabi moč svojih besed tako, da bosta zasijala resnica in ljubezen.

Drugi dogovor: NIČESAR NE JEMLJI OSEBNO

Kar počno drugi, ne počno zaradi tebe. Kar počno in govorijo drugi, je zgolj izraz njihove resničnosti, njihovih sanj. Če boš imun na mnenja in dejanja drugih, ne boš nemočna žrtev nepotrebnega trpljenja.

Tretji dogovor: NIČESAR NE DOMNEVAJ

Zberi pogum in sprašuj ter vselej jasno in glasno povej, kaj bi rad. Bodi jasen do drugih, da te ne bodo hromili nesporazumi, potrtost in nemir. Že zgolj ta dogovor ti bo pomagal, da boš lahko povsem spremenil svoje življenje.

Četrti dogovor: VSELEJ DAJ VSE OD SEBE

To »vse« ne bo vedno enako: če si namreč bolan, ne moreš storiti toliko, kot če si zdrav. Toda v vsakih okoliščinah se potrudi, da boš storil vse, kar je v tvojih močeh – in ne boš se več obsojal, ne boš se več trpinčil in ničesar več ne boš obžaloval.