Tibetanska knjiga življenja in umiranja
Sogyal Rinpoche
Namen meditacije je prebuditi v človeku pravo, nebu podobno naravo uma in ga seznaniti z njegovo resnično podobo, z njegovo nespremenljivo čisto zavestjo, ki je podlaga vsega življenja in smrti.
V spokojnosti in tišini meditacije uzremo tisto globoko notranjo naravo, ki nam je spričo vročične dejavnosti in raztresenosti uma že tako davno tega ušla izpred oči, in se vrnemo vanjo. Kaj ni čudno, da naš um ne more mirovati dlje kot za nekaj trenutkov in nenehno hlepi po tem ali onem, samo da bi se zamotil? Tako nemiren je vedno zaposlen z nečim, da včasih ob pogledu na življenje v sodobnem mestu pomislim, da smo že zdaj kakor tista trpeča bitja iz vmesnega stanja po smrti, v katerem je zavest baje do bolečine nemirna. Po nekaterih virih kar 13 odstotkov prebivalcev Združenih držav trpi za takšno ali drugačno duševno motnjo. Kaj to pove o načinu našega življenja?
Razdrobljeni smo na toliko različnih plati in vidikov, da niti ne vemo dobro, kdo pravzaprav smo oziroma s katerim vidikom sebe naj se poistovetimo in verjamemo vanj. Toliko nasprotujočih si glasov, nagibov in občutij se bojuje za nadzor nad našim notranjim življenjem, da smo raztreseni na vse konce in kraje – 'doma' pa ni nikogar.
Meditacija je potemtakem resnično nekakšna vrnitev uma domov.
Po Buddhovem nauku je troje reči, ki ločijo navadno meditacijo, se pravi meditacijo, ki je namenjena zgolj začasni sprostitvi, umiritvi in blaženosti, od meditacije, ki vodi v razsvetljenje tako meditanta kot drugih ljudi. Imenujemo jih 'dobro na začetku', 'dobro na sredi' in 'dobro na koncu'.
Dobro na začetku izvira iz zavesti, da imamo mi in vsa čuteča bitja v svojem notranjem bistvu buddhovo naravo in da se s spoznanjem le-te osvobodimo nevednosti, nazadnje pa tudi trpljenja. Zatorej se vsakič, ko začnemo vaditi meditacijo, pustimo voditi temu nagibu in se navdihujmo z odločitvijo, da bomo svojo vadbo in svoje življenje posvetili razsvetljenju vseh bitij, in sicer v duhu naslednje molitve, ki so jo v preteklosti molili vsi buddhe:
Z močjo in resnico te vadbe:
naj bodo vsa bitja deležna sreče in vzrokov za srečo;
naj nihče ne trpi žalosti in vzrokov za žalost;
naj se nihče nikdar ne loči od svete sreče, ki ne pozna bridkosti;
in naj vsi živijo v soglasju, brez prevelike navezanosti ali prevelikega odpora,
verujoč v enakost vseh teh življenj.
Dobro na sredi je naravnanost duha, s katero vstopamo v osrčje te vadbe, naravnanost, ki jo navdihujeta spoznanje narave uma, iz katere izvira nepolaščujoč odnos do vsega, prost vsakršnih pojmovnih omejitev, in zavest, da so vse stvari v bistvu 'prazne', prividne, sanjam podobne.
Dobro na koncu je način, kako sklenemo meditacijo: da posvetimo vse njene blagre in iskreno molimo:
»Naj vsi blagri, ki izhajajo iz te vadbe, vodijo k razsvetljenju vseh bitij, naj postane kapljica v morje dejavnosti vseh buddh, pri njihovem neutrudnem prizadevanju za osvoboditev vseh bitij.«
Blagri so dobrodejna pomoč in korist, mir in sreča, ki izvirata iz takšne vadbe. Te blagre posvetite dolgoročnejšim koristim vseh bitij, njihovemu razsvetljenju. Posvetite pa jih tudi v kratkoročnejši prid, kakor je mir na svetu, pa temu, da ljudi ne bi pestile bolezni in pomanjkanje, ampak da bi vsi v čim večji meri uživali blaginjo in trajno srečo. Potem z zavestjo o prividni, sanjam podobni naravi resničnosti razmislite o tem, da ste vi sami, ki posvečate svojo vadbo, tisti, ki jim jo posvečate, pa tudi samo dejanje posvetitve v globjem smislu oziroma v bistvu 'prazni' in prividni. Tako, učijo nauki, moramo zapečatiti meditacijo in poskrbeti, da se ne bi nič njene čiste moči razgubilo in odteklo in da noben blagor meditacije ne bi šel v nič.
Ta tri sveta načela – ustrezna motivacija, nepolaščujoč odnos, ki omogoča vadbo, in posvetitev, ki jo zapečati – meditacijo napravijo zares razsvetljujočo in močno. Veliki tibetanski učitelj Longčenpa jih je lepo opisal kot 'srce, oko in življenjska sila prave vadbe'. Ali kot pravi Njošul Khenpo:
»Nič več kot to ni potrebno, če naj dosežemo popolno razsvetljenje; toda manj kot to ni dovolj.«
