TIBETANSKA KNJIGA ŽIVLJENJA IN UMIRANJA
SOGYAL RINPOCHE


Buddha je učil o 84 000 načinih, kako ukrotiti in umiriti negativna občutja, zato ni nič čudnega, če budizem pozna nešteto metod meditiranja. Meni se zdijo za ta naš svet še posebej učinkovite tri meditacijske tehnike, ki jih lahko uporabi vsak in ki vsakomur koristijo. To so ‘opazovanje’ dihanja, uporaba predmeta in recitiranje mantre.


1. ‘Opazovanje’ diha

Ta prva metoda je zelo stara in jo najdemo v vseh šolah budizma. Njeno bistvo je v tem, da usmerimo pozornost, nalahno in čuječe, na lastni dih.

Dih je življenje, osnovni in najbolj temeljni izraz življenja. V judaizmu ruah, dih, pomeni tudi božjega duha, ki prežema stvarstvo; tudi v krščanstvu obstaja globoka zveza med Svetim duhom, brez katerega nič ne bi imelo življenja, in dihom. Po Buddhovih naukih je dih, ali prana po sanskrtsko, ‘voz duha’, saj je prav prana tisto, kar dela, da se naš um giblje. Zatorej ko z ustreznim uravnavanjem dihanja umirimo um, ga s tem samodejno tudi ukrotimo in umirimo. Saj menda vsi vemo, v kakšno olajšanje nam je, če smo lahko sredi nakopičenih življenjskih težav vsaj nekaj minut sami s sabo in se nadihamo, globoko in v miru. Celo takšna preprosta vaja nam lahko veliko pomaga.



Zatorej, kadar meditirate, dihajte naravno, tako kot vselej. Pozornost nalahno usmerite na izdih. Kadar izdihnete, v duhu sledite izdihu. Vsakič, ko izdihnete, izpuščate vse svoje stremljenje. Predstavljajte si, kako se vaš dih raztaplja v vseobsegajočem prostranstvu resnice. Med vsakim izdihom in vnovičnim vdihom boste opazili naravno vrzel, v kateri kopni stremljenje.

Pomudite se v tej vrzeli, v tem odprtem prostoru. In ko spet vdihnete, se ne osredotočite na vdih, ampak še naprej odpočivajte um v vrzeli, ki se je odprla.

Kadar vadite, je pomembno, da se ne zapletete v miselno komentiranje, razčlenjevanje in notranje čvekanje. Nikar ne zamešavajte takšnega vsiljivega komentiranja, ki poteka v umu (‘Zdaj vdihujem, zdaj pa izdihujem.’), za pozornost; pomembna je le čista navzočnost.

In nikar se preveč ne osredotočajte na dih: oddelite mu kakih 25 odstotkov pozornosti, preostala pa naj bo spokojno sproščena in odprta. Ko se boste bolje zavedali svojega dihanja, boste odkrili, da postajate čedalje bolj navzoči, da zbirate vse razdrobljene vidike samih sebe vase in postajate celota.

Zdaj vam diha ni treba več ‘opazovati’, ampak se polagoma poistovetite z njim, kakor da postajate on sam. Tako dih, dihalec in dihanje postajajo eno; dvojnost in ločenost se razblinita.

Videli boste, da vam ta nadvse preprost postopek urjenja v pozornosti prečiščuje misli in občutja. Počutili se boste, kakor da bi se levili, kakor da se z vas lušči nekaj starega in dotrajanega.

Nekateri ljudje se pri takšnem opazovanju dihanja ne morejo sprostiti ali pa jim je pri tem nelagodno; zdi se jim malodane klavstrofobično. Zanje bo naslednja tehnika primernejša.


2. Raba predmeta

Druga metoda, ki jo s pridom uporablja veliko ljudi, je ta, da um nalahno usmerimo na kak predmet. Ta predmet je lahko lepa narava, ki nas navdihuje, recimo cvetlica ali kristal. Še učinkovitejše pa je kaj takega, kar uteleša resnico, denimo podoba Buddhe, Kristusa ali našega duhovnega učitelja. Le-ta je namreč naša živa vez z resnico, in ker smo osebno vezani s svojim učiteljem, nas že sam pogled na njegov obraz postavlja v stik z navdihom in resnico naše narave.

Veliko ljudi najde takšen stik prek slike kipa Padmasambhave, imenovanega ‘Podoben mi je’, ki je bil narejen po živem modelu in ga je le-ta blagoslovil v osmem stoletju v Tibetu. Padmasambhava, čigar osebnost je izžarevala neznansko duhovno moč, je Buddhov nauk prinesel v Tibet. Znan je kot ‘drugi Buddha’, Tibetanci pa mu izkazujejo naklonjenost z nazivom ‘Guru Rinpoče’, kar pomeni ‘Dragoceni Učitelj’. Dilgo Khjentse Rinpoče je rekel:

“Veliko neverjetnih duhovnih učiteljev brez primere sta dala Indija in Tibet, ‘dežela snega’, in vendar ima od vseh največ sočutja do bitij v tej težki dobi prav Padmesambhava, ki uteleša sočutje in modrost vseh buddh. Ena izmed njegovih vrlin je ta, da lahko nemudoma blagoslovi vsakogar, ki moli k njemu, in usliši vsako našo molitev.”

Zatorej si lahko pritrdite kopijo slike na levi v višini oči in nalahno usmerite pozornost na učiteljev obraz, še posebej na pogled njegovih oči. Globoka spokojnost se namreč zrcali v tem pogledu, ki skorajda izstopa iz fotografije in nas nosi v stanje nenavezane zavesti, v stanje meditacije. Potem samo pustite, da se vam um v miru in tišini pomudi pri Padmasambhavi.


3. Recitiranje mantre

Pri tretji tehniki, ki jo veliko uporabljajo v tibetanskem budizmu (pa tudi v sufizmu, pravoslavnem krščanstvu in hinduizmu), združimo duha z zvokom mantre. Mantra pomeni ‘tisto, kar nam ščiti duha’. To, kar nam ščiti duha pred negativnostjo, oziroma to, kar nas ščiti pred našim lastnim umom, to se imenuje mantra.

Kadar smo nemirni, zgubljeni ali čustveno krhki, si lahko s popevanjem ali recitiranjem mantre močno okrepimo duha, saj na ta način spreminjamo njegovo energijo in razpoloženje. Kako je to mogoče? Mantra je bistvo zvoka in utelešenje resnice v obliki zvoka. Vsak zlog je prežet z duhovno močjo, v njem je sežetek duhovne resnice, njegov zvok niha z nihaji govora buddh. Pravijo tudi, da se duh giblje na nevidni energiji diha, prane, ki teče po nevidnih telesnih kanalih in jih čisti. Kadar torej popevamo mantro, napajamo svoj dih in energijo z energijo mantre ter tako neposredno delujemo na svoj um in subtilno telo.

Mantra, ki jo priporočam svojim študentom, je OM AH HUM VADŽRA GURU PADMA SIDDHI HUM (Tibetanci pravijo: OM AH HUNG BENZA GURU PEMA SIDDHI HUNG), kar je mantra Padmesambhave, mantra vseh buddh, duhovnih učiteljev in razsvetljenih bitij in potemtakem izjemno učinkovita za širjenje miru, za zdravljenje ter za spreminjanje in zaščito v tej nasilni, zmedeni dobi. Mantro recitirajte tiho, z globoko pozornostjo; vaš dih, mantra in zavest naj počasi postanejo eno. Ali pa si jo občuteno popevajte, vmes pa si odpočivajte v globoki tišini, ki včasih sledi.

Čeprav mi je ta vaja domača takorekoč že vse življenje, me moč mantre še vedno včasih presune. Pred nekaj leti sem v Lyonu v Franciji vodil učno delavnico za tristo ljudi, med katerimi so bili večinoma gospodinje in zdravilci. Poučeval sem bil že ves dan, učenci pa so očitno hoteli do kraja izkoristiti trenutke z mano in so me neutrudno zasipali z vprašanji. Ob koncu popoldneva sem bil že do kraja izčrpan, in prostor je začela polniti nekakšna zagatna otopelost. Zatorej sem si zapel mantro, in sicer prav zgoraj omenjeno. Njen učinek me je osupnil: energija se je kakor bi mignil vrnila vame, z njo vred pa tudi vedro razpoloženje med vse nas, in poslušalstvo je kakor znova oživelo. Takšnih izkušenj sem imel ničkoliko, zato vem, da ne gre zgolj za občasne ‘čudeže’.