Zdravljenje zemlje
z Markom Pogačnikom

Marko Pogačnik, slovenski kipar in zdravilec Zemlje, svetovno znan strokovnjak za geomantijo, raziskovalec, ustanovitelj in sodelavec mnogih ekoloških projektov v Evropi in drugje po svetu in nenazadnje avtor slovenskega grba, je po dveh letih v Mariboru ponovno vodil krajšo delavnico. Pravi, da se je navadil na tako imenovana instant srečanja s svojimi sodelavci na terenu, ob svojih obiskih v Ameriki. In tako vsako leto pripravi večje predavanje v Cankarjevem domu, sicer pa si prizadeva, da se v ciklih vrača na vse pomembnejše energetske točke v Sloveniji. Kot izvrsten poznavalec Zemlje, ne le kot planeta temveč kot inteligentnega bitja poudarja:

Zemlja niso samo gore, morja, doline, živali... So tudi naravni duhovi in elementarna bitja, njena zavest. Je tudi mreža življenjske energije, čaker in kanalov. In so tudi pokrajinski templji. Zanj je Zemlja živ, multidimenzionalni organizem z energijskimi centri in med seboj povezanimi meridiani, žilami energije.

"Zemlja je prišla v naslednji krog sprememb, človeštvo pa, kot da ne bi bilo pripravljeno na ta korak, ostaja izven tega procesa in izgublja povezavo z njeno evolucijo," dodaja.

Zato je razvil različne metode zavarovanja in zdravljenja nevidnih ravni življenja, ki jih je poimenoval Zdravljenje Zemlje. To je nekakšna alternativa znanstveni ekologiji: "Namesto sodobnega znanstvenega pogleda, ki izhaja iz glave, skušam uveljaviti pristop, ki izhaja iz lastne izkušnje, iz srca."

Pogačnikova metoda Zdravljenja Zemlje je podobna akupunkturi in homeopatiji: kamnite stebre postavlja na akupunkturne točke pokrajine. Z litopunkturo poskuša vzpostaviti stik z življenjskimi, zavestnimi in duhovnimi ravnmi prostora, mesta ali pokrajine. S permanentnim dotikanjem akupunkturnih točk pokrajine bi moralo biti mogoče doseči pozitivne in zdravilne učinke.

Litopunkturni objekti imajo na površini vklesan vzorec - kozmogram, ki odseva duhovno identiteto ustreznega mesta in omogoča delovanje zavestne ravni. Pri klesanju kozmogramov sodeluje tudi Markova žena Marika. Njuna hči Ajra Miška deluje kot duhovna zdravilka in piše knjige. Tudi hči Ana Pogačnik sodeluje pri zdravljenju Zemlje - kot posrednica za kanaliziranje angelskih sporočil.

Pogačnik je doslej izvedel več litopunkturnih projektov v Sloveniji, Nemčiji, Severni Irski in Republiki Irski, na Kanarskih otokih, v Avstriji, Italiji, Braziliji, v Švici…

"Ne oziraj se na to, kaj ti drugi pripovedujejo o nevidnih svetovih. Pridobiti moraš svoje izkušnje. Zato priporočam vaje za prizemljitev, vaje razširjenega sprejemanja, vaje za sprejemanje subtilne resničnosti prostora oziroma elementarnih bitij, vaje za ohranitev stika s spreminjajočo se Zemljo in meditacijo za zdravljenje Zemlje," pravi Marko. Podrobnejša pojasnila je mogoče prebrati v njegovih knjigah in na njegovi spletni strani.

Zagotovo pa je največje doživetje srečati se z njim osebno. In tudi tokratno srečanje v Mariboru, kakor vsa doslej, so zame nekaj posebnega. Čeprav sem zanj in njegovo delo slišala že prej, sva se osebno spoznala na mednarodnem srečanju ob Dnevu Zemlje v Opatiji, pred kakšnimi petnajstimi leti. In takrat mi je postalo jasno, kako pogosto opevamo tuje predavatelje, zdravilce in duhovne učitelje, a prezremo tiste, ki so nam dosegljivi in z nami neposredno živijo. No, na srečo njih prepoznajo pač drugje po svetu. Tisto, kar je zame najbolj prepričljivo, je seveda Markova toplina, neposrednost in razumljivost pri predavanju za večino popolnoma neotipljivega, običajnim čutilom nezaznavnega. In potrebno ga je seveda poslušati s srcem. Kajti, geomantija pomeni resničen vpogled v nevidne razsežnosti prostora na različnih ravneh bivanja. Gre za elementarna bitja, ki jih v večini poznamo le iz bajk in pravljic. Gre za misli, čustva, duhovna bitja narave, kozmosa.

Marko Pogačnik in nekateri njegovi najožji sodelavci so sposobni videti in zaznavati resnične izvore blokad in s pomočjo neposrednega stika z naravo najti ustrezne zdravilne postopke.

In kar si seveda najbolj želi in k čemur si prizadeva je to, da bi se bili ljudje kot Zemlji enakovredna inteligenca sposobni uglasiti z njenimi spremembami.

V svoji evoluciji se je namreč človeštvo vse bolj oddaljevalo od narave. Menimo, da vse obvladamo in razumemo. Prepričani smo namreč, da je Zemlja nekaj, kar je tu zato, da nam le daje… Pričeli smo z vse večjim onesnaževanjem na različnih ravneh, od voda, zraka, zemlje… In Zemlja kot inteligenca se je pričela odzivati s spremembami. Iz zgodovine vemo, da so se v preteklosti večkrat dogajale tako velike spremembe, da so vplivale na položaj posameznih celin, kjer je bilo nekoč kopno, se je po kataklizmi pojavil ocean in obratno. Tako so izginjale celotne civilizacije…

S svojo preobrazbo Zemlja nujno spreminja tudi naš odnos do okolja in do samega sebe. Ne gre le za njen samozdravilni proces. Ljudje se utelesimo, inkarniramo s točno določenim namenom. In tukaj se učimo ustvarjanja, se pravi učimo se tega, kako duha pretvoriti v stvar, se pravi v materijo. Toda, že ko smo se naučili nekaj prvih korakov na tej poti, pogosto mislimo, da že obvladamo celotno snov. Tukaj pa je šele začetek našega učnega procesa.

In čeprav sta si inteligenci Narave, torej Zemlje in človeška inteligenca sicer enakovredni, sta hkrati zelo različni. Prva je čustvena in celostna. Človek pa je sposoben ravnati na vseh nivojih, tako čustveno kot razumsko logičnih. Ima sposobnosti lastne ustvarjalnosti, ker smo se odcepili od enosti-celovitosti, smo se naučili razviti svojo notranjo avtonomijo, samostojnost. Zato smo se v zadnjih tisočletjih naučili vnesti čisto nove impulze, ki jih Zemlja ne zmore. Tako recimo ne more tako dobro sodelovati z elementarnimi bitji, kot inteligenčnimi celicami narave, kajti te so del nje same in je potem tako, kot bi se pogovarjala sama s seboj. To je sicer lepo, vendar ne more razviti nekaj popolnoma drugega in novega. To se lahko dogodi samo tako, da sodeluje z ljudmi. Kajti mi prihajamo iz nekih zvezdnih območij in imamo čisto druge izkušnje in čudovite sposobnosti. Zato bi bilo takšno sodelovanje mogoče in zemlja se bi s tem lahko spremenila na ravneh Zavesti. In zato ni več potrebno, da bi se še naprej spreminjala s pomočjo potresov, premikov kontinentov, s premiki ledenikov… To so le njena lastna orodja. V sodelovanju s človekom pa to lahko poteka popolnoma drugače, kar je tudi v našem interesu, saj nimamo radi, da se nam tla majejo pod nogami.

Situacija pa je tragična v tem, da ljudje nismo dovolj zainteresirani za to, kar se z Zemljo dogaja. Mi smo se navadili, da nanjo gledamo kot na inteligenco druge vrste, ki nam služi in nima teh sposobnosti, o katerih govorimo sedaj. In prav vsa njegova dejavnost v zadnjih desetletjih je posvečena prav tem spremembam in možnostim sodelovanja. Da bi ljudje začeli zavestno s tem ciklusom sprememb.

Zanimiv način sprememb, ki ga Zemlja v zadnjem času doživlja, je tako imenovani prevrat prostora. To se intenzivno dogaja v zadnjih treh letih. Tiste kvalitete, energije, ki delujejo v podzemnih delih, ona obrne navzven in obratno. Zato se nam morda kdaj dogaja, da se v meditaciji poskušamo povezati z Vesoljem in nas je usmerilo v središče Zemlje. To je zato, ker se dogaja ta preobrat prostora. Pogosto pa se dogaja obratno, želimo se povezati z Zemljo in kar naenkrat se nam zazdi, da je Zemlja nad nami. In ker je bila Zemlja potisnjena v vlogo služkinje, kajti vse te evolucije rastemo kot lasje na njeni površini, tako ljudje, živali kot drevesa, gozdovi, rastline… in tej vlogi gospodinje se je preprosto uprla tako, da se je obrnila navzven in s tem razvila svoj kozmični aspekt.

Te spremembe lahko seveda občutno opažamo. Vse to, kar se je dogajalo z živalmi v lanskem letu, zagotovo pa je bil najbolj očiten dogodek v ZDA 11. septembra, vojna v Afganistanu, kriza simbolov slovenske identitete… To niso le zunanji dogodki. Nam namreč tako kot v ogledalu odsevajo procesi znotraj nas. To pomeni, da ni nobene bistvene meje med tem, kar se dogaja zunaj in znotraj nas. Mi smo se sicer naučili, da ločujemo. To kar se dogaja nekje od nas oddaljeno, se nas ne tiče. Zato so tisoči ali milijoni žrtev nekje daleč, nekaj kar se dogaja zunaj nas, so pa neki dogodki, ki se tičejo našega osebnega življenja, naše osebne rasti, odnosov… to pa je naš notranji svet, ki je ločen. Do tega je prišlo, ker razumska zavest ne more drugače zaobjeti sveta, kot da loči in postavi dogajanje zunaj v neko objektivnost in potem lahko to objektivnost dojame in da nek smisel temu, kar se dogaja. Vendar ima tako doživljanje za posledico občutek izključenosti in nemoči. Kajti menimo, da se z nami nekaj dogaja in nas premetava in mi ne moremo nič storiti in ničesar spremeniti. To je zato, ker smo se naučili projecirati navzven in dovoliti, da dogajanja tečejo mimo nas.

V resnici pa takšna delitev na zunanje in notranje ne obstaja, to je le človeška fikcija. V resnici se dogaja vse hkrati. To sta dva konca ene in iste celote, kot v primeru alkimističnega simbola, ko zmaj grize svoj lastni rep - Ouroborus - vsepovezanost ali pogled celote. Celota pa spet ni nekaj, kar je zunaj nas, kot neka popolnost, ampak je nekaj, česar sestavni del smo mi sami, kajti celote ni, če nismo mi del tega. In tako izhodišče je Marku Pogačniku pomagalo, da je začel prevajati dogodke zunanjega sveta v notranji svet.

In udeleženci tokratne delavnice smo se naučili nekaj praktičnih vaj, s katerimi smo se sposobni povezati in doživljati sebe kot celoto. Skupina je nato v naravi opravila še praktično meditacijo. Tokratno srečanje je organiziralo Društvo za duhovni samorazvoj Nova in pod njegovim okriljem, kakor tudi v nekaterih sorodnih društvih in nekateri posamezniki so si v sodelovanju z Markom Pogačnikom že pridobili niz bogatih izkušenj in lahko delujejo tudi brez njegove fizične prisotnosti. Bogat vir informacij pa so tudi njegove številne knjige. Zadnja, z naslovom Moč Zemlje in Kristusova navzočnost je izšla prav v Mariboru, v pripravi pa je že naslednja.

Marko Pogačnik, kipar in zdravilec zemlje
Zavestno podpiram ženski princip

Rodil se je avgusta 1944 v Kranju. V dijaških letih je skupaj z Iztokom Geistrom in Marjanom Cigličem pripravil šolsko glasilo Plamenica. Objavljene pesmi in risbe so sprožile hudo reakcijo lokalnih oblasti v Kranju. Iz sodelovanja treh prijateljev se je leta 1966 razvila konceptualistična skupina OHO. Leta 1971 so začeli umetnost povezovati z življenjem (landart) in ustanovili komuno v Šempasu. Deset let kasneje je tam ostal samo še Marko z ženo Mariko in hčerkami Ajro, Nike in Ano. Začel je razvijati metodo zdravljenja zemlje podobno akupunkturi in jo imenoval litopunktura. Tako kot pri akupunkturi se tudi pri litopunkturi premagujejo energijske blokade, ki ovirajo pretok življenskih sil. Napisal je nekaj knjig: Ljubljanski trikotnik, Elementarna bitja, Ko se boginja vrne, Zdravljenje zemlje, zdravljenje sebe. Pripisujejo mu pionirstvo na področju zdravljenja zemeljskih blokad in psihičnih travm v krajinskem in mestnem prostoru ter pri utemeljitvi moderne geomantije, vedenja o skritih energijah zemlje. Leta 1991 je za pregledno razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani prejel nagrado Prešernovega sklada.

Že tri desetletja živite v Šempasu v Vipavski dolini. Kako je prišlo do odločitve, da se je na deželo umaknil nekdo, ki je rojen v mestnem okolju in ni imel znanja, kako živeti v naravi?

To je bila ideja skupine OHO. S svojimi ženami in prijateljicami smo hoteli ustanoviti komuno, kjer bi združevali poljedelstvo in umetnost. Komuna je postala duhovni center, center spoznavanja z novimi oblikami mišljenja in pogleda na svet. To so bili začetki alternative. Ljudje so se nato menjavali, prihajali in odhajali, za dan, dva ali nekaj mesecev. Komuna je bila zelo pretočna. Samo z ženo Mariko sva ostala ves čas.

Zakaj ste izbrali prav Šempas?

Zgodilo se je kot nekakšna slučajnost. V Novi Gorici smo kot skupina OHO sodelovali pri projektu Argonavti, to je današnji casino Perla. Spoznali smo dolino, iskali, če bi našli kakšno hišo, in smo jo.

Kaj so bili Argonavti?

To je bil hotel in zabaviščni center, kjer smo sodelovali kot oblikovalci. Hoteli smo obuditi izraznost starih civilizacij. Še danes ima casino Perla obliko stopničaste piramide. In še sedaj stoji neke vrste sončna ura iz železobetona, ki sem jo sam postavil, z režo, skozi katero pada sončni žarek.

Omenili ste besedo alternativna. Verjetno ste v komuni iskali drugačen pristop do življenja. S čim ste začeli?

Ob koncu 60-ih let se še ni govorilo o ekoloških problemih. Mi smo bili že osveščeni in smo poskušali živeti na alternativen način. Biološko smo kmetovali in zavestno komunicirali z naravo. V svetu se je takrat že širila joga, antropozofija. Tega pri nas še ni bilo, v Šempasu pa smo imeli knjižnico z vso tovrstno literaturo. Prakticirali smo nov način medsebojnosti oziroma življenja v skupnosti. Učili in brusili smo se drug ob drugem in živeli tako, kot se je vedno živelo v tradicionalnih oblikah, vendar na nove, alternativne načine, še vedno v družinah, vendar povezani v skupnem ustvarjalnem zagonu, entuziazmu in sodelovanju z naravo.

Verjetno so takrat začele zoreti tudi druge, ezoterične izkušnje, ki so se kasneje odrazile v vaši umetnosti?

Osnova vsega je večdimenzionalnost: odnos do narave je eno področje, umetnost in človekova kreativnost drugo, medčloveški odnosi tretje. Vsi sodijo v sfero sakralnega, ki ima neko globjo vsebino. Mi smo te vsebine poskušali uresničiti v vsakdanjem življenju. To je rdeča nit vsega mojega dela: da se ideje udejanijo, da imajo neposredno vlogo v življenju in da umetnost ni ločena od življenja. Komuna v Šempasu je bila življenjska skupnost, ki smo jo gradili kot umetniško delo. Recimo ob večerih smo skupaj risali. Iz volne naših ovac smo predli niti za svoje skulpture.

In iz tega ste razvili svoj projekt litopunktur, kamnitih skulptur, ki jih postavljate v naravi in z njimi energetsko čistite pokrajine, parke?

Komuna je propadla konec 70-ih let, ker je postala modna. Ljudje so prihajali in odhajali, ker je bilo modno iti v Šempas, nihče pa ni hotel prevzeti rizika, da bi tukaj živel. Naenkrat smo se z družino znašli sami in se odločili, da je komune konec. Takrat sem se tudi odločil, da bom odnosu do narave, ki sem ga začel raziskovati z življenjem v Šempasu, dal novo vsebino v smislu ekologije, vendar ne klasične, temveč zopet alternativne. To pomeni, da bi se ukvarjal s tistimi področji, ki jih ekologija kot znanost ne pozna. Iz intimnega stika z naravo sem prepoznal, da je narava inteligentno bitje tudi v razsežnostih, ki so nam neznane. Ekologija se z njimi ne ukvarja. Da pa bi bil praktičen in to dejansko udejanil, kot si vsako idejo želim razviti v praksi, sem razvil idejo o akupunkturi zemlje. Podobno kot obstaja alternativna medicina pri človeku, bi tudi pri ekologiji razvili nekakšno alternativno ekologijo. Tako kot marsikaj uradna medicina ne zna razrešiti pri človeku, tudi ekologija ne zna pri zemlji.

Kako je prišlo do dodatka, da ste začeli v kamen vklesavati kozmograme, iz katerih vsebin, vedenja in znanja so začeli nastajati?

Želel sem prerasti radiestezijo, ker se ukvarja samo z energijskimi pojavi. Pri litopunkturi pa imamo opravka z dvema poloma: eden je energija, drugi pa je inteligenca, zavest. V tem primeru inteligenca zemlje ali zavest narave. Kamen, ki je postavljen na določeni energijski točki, deluje na energijsko raven, medtem ko informacija, ki je kodirana v kozmogramu, deluje na zavest prostora, na identiteto, dušo prostora. Zato sem to vedno kombiniral.

So ti kozmogrami nastali intuitivno ali ste jih razvili iz obstoječih simbolov?

Kozmogramski jezik je tema, s katero se še sedaj ukvarjam. Odkriti jezik, s katerim ne komuniciramo samo ljudje, temveč tudi zemlja, narava kozmične razsežnosti. Vse to so različni nivoji inteligence. Potreben je tak jezik, da ga lahko vsi ti svetovi doumejo. Narava ne pozna razuma. Zato uporabljam piktograme, slikovni jezik. Iščem v smeri tega slikovnega jezika, da bi prišlo do pogovora med vsemi temi partnerji v življenju.

Torej niso nastali iz kakšnih arhetipskih oblik, simbolov?

Ne. Simboli niso kozmogrami. Simboli samo nekaj označujejo, medtem ko kozmogrami pošiljajo določeno informacijo. Kozmogrami so aktiven jezik, ki ga vedno izpeljem iz kraja samega. Kraj, za katerega delam, raziščem, vodim notranji pogovor z njim in iz tega počasi izluščim, katere so oblike, ki utelešajo njegovo identiteto. Potem postopoma oblikujem znamenje, ki je za vsak kraj drugačno.

Koliko krajev ste že raziskali in koliko litopunkturnih kamnov postavili?

Ta spisek je precejšen. So na Irskem, v Nemčiji, Švici, Italiji, Avstriji, Sloveniji in Braziliji.

Pri katerem od njih ste se srečali z najbolj ekstremnimi deviacijami pokrajine?

Morda so v tem smislu najbolj zanimivi projekti, ki so na obeh straneh meje. Izguba Koroške v 20-ih letih je slovenska travma. Lani sem začel oba dela Koroške zopet povezovati v celoto. Pred tem sem pred leti naredil projekt med severno Irsko in republiko Irsko, ki je tudi podobna zgodovinska travma in konflikt.

Kako pripravite in izpeljete takšen projekt?

Pokrajina je zmeraj neka zaključena celota. V primeru Koroške so štiri občine na avstrijski in dve na slovenski strani meje. Njihova ozemlja, če se sestavijo, so zaokrožena pokrajina. Najprej je potrebno raziskati identiteto teh krajev in težave, ki so jih preživeli, kje so travme, blokade, razdelitve, bolečine krajev. Nato pride delo s skupinami, kjer se z zvokom tako kot pri akupunkturi z iglo, deluje na določene točke, da se deblokirajo, sprostijo. Nato pride del, ko je potrebno pridobiti zanimanje občin in lastnikov zemljišč, na katerih ležijo takšne akupunkturne točke. Pred tem je treba določiti tiste, na katere se pritisne s kamnom, izbrati vrsto kamna, razviti kozmograme, jih izklesati in nato postaviti. To je zelo natančno delo.

Ste raziskali, katera področja so v Sloveniji najbolj travmatična?

Že pri oblikovanju slovenskega grba sem izhajal iz analize Slovenije kot celote. Vsaka pokrajina je lepa in pomembna sama zase, vendar so nekatere ključne, ker imajo posebno vlogo znotraj celote. Z nekaterimi pokrajinami sem se sistematično ukvarjal, recimo s travmami Soške doline iz prve svetovne vojne.

Kaj pa mestna okolja?

Ta so za naravo, ki poizkuša vsepovsod oživljati in vzdrževati življenje, najbolj težavna, zato se največ ukvarjam z mesti. Pokrajine nimajo težjih problemov, razen če so politično razdeljene, kot je Koroška in severna Irska, ali pa so preživele hude travme, kot je Soška fronta.

Kaj je recimo pri Ljubljani hujša blokada?

Avtocestni obroč. Ljubljana je zelo poseben kraj. Močan izvir je. Gre za sredico Ljubljane med Šišenskim gričem in Golovcem, za točko, kjer se je center Ljubljane razvil. In ta vrelec, ki je dejansko v središču Slovenije, ima sedaj obroč, ki ni samo cesta, temveč tudi promet, ki stalno teče. Drugi problem velja za skorajda vsa mesta. Stara mestna jedra so bila pravilno umeščena in so se počasi ter premišljeno razvijala, novi mestni deli pa so kar vdrli čez pokrajino in med seboj sploh niso povezani.

Predavate tudi na muenchenski šoli, ki se ukvarja z geomantijo.

Danes govorimo zopet o geomantiji, to je veda o celostnem prostoru. Poleg geoloških in bioloških ravni poznamo tudi energijske plasti, čustvene in duhovne plasti prostora, ki sestavljajo celoto. Zelo znana je kitajska geomantija. To je Feng Šui. Arhitekti se začenjajo bolj zanimati za to, da ne postavljajo svojih stvaritev samo po estetskih in geoloških kriterijih, temveč tudi po alternativnih oziroma geomantičnih. Za geomantijo se zanimajo ekologi, ker potrebujejo znanje, če želijo čuvati identiteto krajev in njihove čustvene vsebine. Privatna šola, v kateri poučujem zdravljenje zemlje, nudi možnost tovrstnega dodatnega izobraževanja. Imenuje se Hagia Chora, kar pomeni po grško sveta pokrajina.

V knjigah, ki ste jih izdali, imate tudi sličice, v katerih analizirate kraje. Na njih je vedno vrisana zmajeva črta. Kaj je to?

To bi bilo primerljivo z akupunkturnimi meridiani pri človeku, z drobnimi kanali, po katerih se pretaka življenjska sila in oživlja kanale. Podobni pretoki so pri pokrajini. Tudi pokrajina mora biti stalno prepojena z bioenergijo, z življensko energijo, ki se pretaka po teh kanalih, zato se z njimi često ukvarjam. Če so moteni ali presekani, energije ne tečejo, zato je treba najti način, kako jih znova povezati ali deblokirati.

Torej je ključno pri deblokadi pokrajine najti te meridiane...

... Pravzaprav so še bolj pomembni energetski centri, to kar pri človeku poznamo kot čakre. To so dejanski izviri. Kanali potem energijo samo prenašajo. Ti centri so izviri, kjer iz globin zemeljske notranjosti življenske sile pritekajo na dan in zapolnjujejo prostor, deloma neposredno, deloma preko teh kanalov. Gre torej za dva sistema. Eno so centri, ki so razporejeni po prostoru, drugo so energije, ki se pretakajo med temi centri. Najbolje je upoštevati oboje.

Omenili ste Feng Šui, akupunkturo. Vse to so kitajska alternativna znanja. Koliko tradicionalnega znanja se je ohranilo v Sloveniji?

V bajkah imamo zelo zanimivo ljudsko izročilo. Recimo kralja Matjaža, ki spi v Peci. Zakaj ravno v Peci? Izkazalo se je, da je to zelo pomembno področje, da je moški center za Evropo. In kaj je Matjaž in njegova vojska, ki spi v Peci? Ravno to. Jang, moški princip. Na ta način lahko bajka pove nekaj, kar so v davnih časih ljudje vedeli, pa so potem pozabili. Veliko se ukvarjam z ljudskim izročilom, ker mi praktično pomaga pri odkrivanju kraja. Nekaj lahko izvemo tudi preko grbov ali imen, ki često od kulture do kulture prenašajo staro izročilo. Moramo vedeti, da so bili včasih ljudje naravno občutljivi do teh stvari. Kasneje smo občutljivost izgubili, ker smo se osredotočili le na razumsko raven. Ta izročila prinašajo informacije še iz tistih dob, ko so ljudje te stvari še vedeli in živeli.

Je cerkev, katolištvo in inkvizicija z lovom na čarovnice odločilno zadušila taka znanja?

Ja. Ravno to je razlog, zakaj nimamo na Zahodu ohranjene take tradicije kot je na Kitajskem. Vzroka sta dva. Prvi je predstava o tem, da je zemlja tista, ki človeka zapeljuje in ga vodi v razvrat, stran od duhovnega sveta. Treba jo je bilo zaničevati. Mojstri so vedeli, kako postavljati cerkev, vendar niso smeli ničesar zapisati. Drugi val je res prišel v času inkvizicije, ko so bile žrtve ljudje s posebno občutljivostjo, z alternativnimi znanji. To je nekakšna kolektivna travma, ki jo nosimo. Naslednja travma je nastala v času nacizma, ko so uporabili ta znanja, da bi z njimi utrdili svojo moč.

Kaj na primer?

Recimo simboliko treh barv: bele, rdeče in črne. To so klasične barve Boginje, boginje device, boginje matere in boginje preobrazbe. Ženski princip so uporabljali v moške namene. Uporabljali so to, kar je v človeku globoko vtisnjeno kot odnos do matere zemlje. Zato, ker so izrabljali ta globoka čustva, so lahko sprožili takšen entuziazem. To je v bistvu črna magija. Uporabljati te energije v manipulativne, negativne namene.

Mar ni celotna patriarhalna zgodovina ženski princip spervertirala, zmanipulirala in zadušila? Verjetno to ni zgolj travma nacizma, temveč ena najhujših travm naše družbe in medčloveških odnosov.

Temu sem se veliko posvečal. Napisal sem tudi knjigo Ko se boginja vrne. Zavestno poskušam podpirati ženski princip, ker se zavedam, da je naša cilivizacija moška, da kljub današnji navidezni demokratičnosti in enakopravnosti vztraja na patriarhalnih načelih. Že recimo samo to, da ne prepozna občutljivosti narave. Ravno ta občutljivost, s katero se ukvarjam, je ženski vidik, medtem ko civilizacija vztraja samo na razumski podlagi, ki je moški princip. Vse stoji na znanosti, znanost pa temelji na tem, kar je mogoče fizično izmeriti in logično premisliti. Moje delo teče po ženskih tirnicah. Seveda ne gre za fizično žensko, temveč za ženske vidike, ki so tudi v moškem, v vsakem človeku. To je ta občutljivi del. Začutiti nevidne ravni in imeti občutek za celoto. Samo moški princip lahko izdvoji en sam vidik in ga naredi tako močnega, kot je naredila ta civilizacija z razumom. Ženski princip vedno vidi celoto in povezuje, ne ločuje.

Menda imate v pripravi naslednjo knjigo.

Ravno berem korekture. Imenuje se Peti evangelij: moč zemlje in Kristusova navzočnost. Do knjige je prišlo, ko sem videl, da se v naši kulturi ali civilizaciji nič bistveno ne spremeni, ker ne reflektiramo temeljev, na katerih stojimo. In to je krščanstvo. Pri moji študiji evangelijev uporabljam svoje roke. Prek rok lahko čutim različne energijske strukture v besedilih. Na ta način sem analiziral tudi evangelije in med drugim odkril dele, ki niso izvirni, temveč je skozi njih vdrla ideologija, ki je v tistih zgodnjih časih spodbujala sovraštvo do zemlje. Izkazalo se je, da to nikoli ni bila Kristusova beseda. Podobno gre za problem ločevanja na dobre in zle, ki se pojavlja v evangelijih. To so vzorci, ki so prišli preko takrat veljavnih religij ali ideologij in v evangelije zašli takrat, ko so se oblikovali, imajo pa velik vpliv na našo cilivlizacijo, ker ves čas trdimo, da je to božja beseda, vendar ni. To poskušam razčleniti in postaviti v odnos do tega, kar se dogaja z zemljo in s človekom znotraj vzorca, ki traja že dve tisočletji.

Po drugi svetovni vojni so v Nag Hammadiju v Egiptu našli gnostične evangelije iz prvih stoletij, ki razkrivajo popolnoma drugačno strukturo cerkvenega občestva. Ženske so enako kot moški vodile maše, vsakič posebej pa so duhovnika izžrebali med seboj. Ni bil torej nekaj ločenega in posebej posvečenega. Gnostike je, zdi se mi da v tretjem stoletju, močnejši, prevladujoči del cerkve uničil.

Ja, tudi v svoji zadnji knjigi se posvečam vprašanjem, kje so se ženski elementi izgubili in kje so še vedno sledovi ravnotežja, o katerem je Kristus učil.

In vaši naslednji projekti…

Za svojega založnika v ZDA sem končal knjigo o zemeljskih spremembah. To je moja nova tema, ker opažam, da je v zadnjih letih zemlja sprožila nekakšen proces samozdravljenja. Od znotraj spreminja svojo strukturo. Izgleda, da bomo v novem tisočletju res zašli med velika presenečenja, ker zemlja ne bo več ostala tako preprosto enodimenzionalna. V Sloveniji se angažiram v primeru novega načrta hidrocentrale ob vznožju Bleda. Te arhetipske pokrajine, Bohinj in Bled, imajo vsidrano identiteto Slovenije. Tako nasilen poseg v ta prostor lahko zamaje Slovenijo kot celoto. Drugače Slovenija ni tako darežljiva, da bi mi ponudila kakšne posebne možnosti, pač pa v tem letu z ženo zaključujeva triletni projekt v švicarski jezerski pokrajini severno od Berna, litopunkturo v Podjuni na obeh straneh Koroške. Ob tem pa me čaka še ducat delavnic po svetu.

Maja Megla

Angela - Ganga
(objavljeno v Mariborčanu)