Karma

Povzeto po knjigi "Domovanje duše", avtorja Gary-ja Zukava.

Karma… Poznate besedo? Če bi po tej besedi povprašali mene pred časom, bi skomignila z rameni, zamahnila z roko in vas odpravila z besedami: "Ah, ja… Neko filozofiranje spet… Se lahko pogovarjava o čem drugem?"… Danes razmišljam drugače in verjeti v karmo… Ja, močno verjamem v karmo in sem vesela, da sem lahko sama pri sebi odprla tudi ta vrata…

Večina izmed nas verjame, da smo na tem svetu samo za časa našega življenja. Tega življenja, ki ga živimo v tem trenutku. Da ni bilo ničesar prej in da nas tudi ne bo več potem, ko ugasne naše trenutno življenje.

Pa vendarle se nagibam k razmišljanju, da pa je le bil del nas preden smo se rodili v ta svet in bo del nas ostal tudi potem, ko bomo ta svet zapustili. Del nas živi to življenje, recimo temu osebnost, del nas je obstajal pred našim spočetjem v ta svet in bo obstajal tudi potem, ko bomo samo še prah in pepel… Recimo temu duša…

Duša obstaja izven časa… Duša nima omejitev, ki jih ima osebnost… Tistega torej, kar vidimo, slišimo, vonjamo, okusimo in otipamo. Pogled duše je neizmeren in zaznavanje duše je brez omejitev, ki jih ima osebnost… In je del naše osebnosti…

Vsaka osebnost prispeva k razvoju svoje duše, zavestno ali nezavedno. Vsaka fizična, čustvena ali psihološka značilnost osebnosti in njenega telesa, vse, kar smo - vse se sklada z namenom duše...

Osebnost in telo sta umetna vidika duše. Ko sta na koncu inkarnacije duše odslužila svojo nalogo, ju duša osvobodi. Prideta do konca. Ne pa tudi duša. Duša nima konca in se po inkarnaciji vrne v svoje nesmrtno in brezčasno stanje. Vrne se v svoje naravno stanje sočutnosti, jasnosti in brezmejne ljubezni…

Inkarnacija duše je močno zmanjšanje moči duše na stopnjo, ki je primerna za fizično obliko. Je zmanjšanje nesmrtnega sistema življenja v okvir časa in obdobje nekaj let. Duša se sama odloči za to, da se bo zdravila. Razdvojeni vidiki duše, vidiki, ki potrebujejo zdravljenje, morajo med seboj na fizični ravni delovati tako, da vsak razdvojen del postane celota. Osebnost tvorijo ti razdvojeni deli poleg nerazdvojenih delov, ki jih je duša izbrala, da jih bo ozdravila v tem življenju.

Osebnost ne deluje neodvisno od duše če je oseba v stiku z duhovnimi globinami, je osebnost nekako pomirjena. Osebnost se včasih pojavi kot sila, ki neobrzdano teče v svoj svet. Ta položaj je lahko izvor tega, kar imenujemo zlo človeško bitje in je izvor shizofreničnega človeškega bitja.

Večina izmed nas misli, da smo odgovorni za neka svoja dejanja, ne pa vsa. Predvsem zelo radi prevzemamo odgovornost za dobra dela, ki jih storimo, za tista dejanja, s katerimi pa povzročimo človeku trpljenje, ga na kakršenkoli način prizadenemo… - za tista dela ponavadi ne prevzamemo svoje odgovornosti.

Vsako dejanje, vsaka misel in vsak občutek spodbudi namen. Ta namen je vzrok, kateremu sledi posledica. če smo soudeleženi v vzroku, ni mogoče, da ne bi bili soudeleženi tudi v posledici. Na ta najgloblji način smo odgovorni za vsako svoje delanje, za vsako svojo misel, za vsak svoj občutek. Na kratko: odgovorni smo za vsak svoj namen.

Odnos vzroka in posledice na področju fizičnih predmetov in pojavov odraža dinamiko, ki ni omejena samo na fizično resničnost. To je dinamika karme. Znotraj fizične resničnosti se dinamika karme odraža s tretjim zakonom o gibanju: "za vsako akcijo je enaka in nasprotna reakcija". Oseba, ki namerava sovražiti druge, občuti, da jo tudi drugi nameravajo sovražiti. Oseba, ki namerava ljubiti druge, občuti, da jo tudi drugi nameravajo ljubiti, in tako dalje. To zlato pravilo je vedenjsko vodilo, ki temelji na dinamiki karme. Poosebljeno reklo karme bi bilo: od sveta prejmeš to, kar svetu daš… Kakor deluješ, tako se ti vrača… Deluj dobro - dobil boš dobro... Deli ljubezen - dobil boš ljubezen... Deluj sovražno - prejel boš sovražnost... Deluj agresivno - agresivnost ti bo vrnjena…

So recimo osebnosti, ki so sebične, sovražne in negativne. Lahko prepoznamo negativnost, ne moremo pa soditi o njej. Ne poznamo vzroka, ki je to osebo pripeljala do sebičnosti, sovražnosti, negativnosti… Ne moremo vedeti, kaj se zdravi z vsakim medsebojnim odnosom... Zato o tem tudi ne moremo razsojati. To ni naša stvar. Lahko seveda ustavimo negativnost, posredujemo v pretepu, recimo, ne moremo pa soditi o udeležencu pretepa.

Ko sodimo, ustvarjamo negativno karmo. Kar pa ne pomeni, da ne bi smeli ravnati primerno okoliščinam, v katerih se znajdemo. Posredujmo v okoliščinah, ki jih povzročajo negativne misli, negativni občutki, negativna dejanja, vendar ne sodimo. Ne razsojajmo, ne bodimo sodniki…

Delujmo dobro, delujmo pozitivno. Bodimo ljubeči, sočutni, strpni in prijazni. Prepoznavajmo dejanja drugih, ki izhajajo iz negativnih misli, negativnih čustev in negativnih občutkov. Pomagajmo. Vendar ne sodimo.

Saj veste: "kakor deluješ, tako se ti vrača"…

m.