Zilje so vas ob Kolpi. Od bolj znane Vinice so oddaljene dobrih pet kilometrov. Pod vasjo je reka Kolpa. V hišo številka 55 se je po tistem, ko je v Iskri izgubila službo in so zdravniki postali zaskrbljeni za njeno zdravje, preselila Anka Černec.

Anka je imela v Kranju vrt in na njem si je pridobila dosti znanja o gojenju sadja in zelenjave. Ko je izgubila službo, si je rekla, da mora v življenju še kaj pametnega početi in ne samo hirati. Odločila se je, da bo kmetovala. Preselila se je v Belo krajino in ugotovila, da kmetija, taka kot je, ne more preživljati cele družine.

Ko je prevzela kmetijo, na njej ni bilo sadja, čeprav v okolici Kolpe dobro uspeva. Na njeni parceli, ki leži nad Kolpo, je rasla kopina, to je belokranjski izraz za robido. Kot biodinamik je takoj začutila, da je to imenitna lega za sadovnjak. Z mnogo truda je zasadila več kot sto dreves.

Sadovnjak je načrtovala tako, da ima sadje od zgodnjih majskih češenj do poznih jabolk. Ob vsakem drevesu je naredila vdolbino, kamor se ob dežju steka voda. Ko so člani društva za permakulturo iz Ljubljane, njihova članica je tudi sama, obiskali kmetijo in na njej preživeli prijeten dan, so si ogledali tudi sadovnjak.

Poskusili so Ankine nektarine in se strinjali, da tako sočnih in sladkih še niso jedli. Poleg sadovnjaka bo morda še to jesen zrasel nasad orehov in maronov. Iz tega sadja bo Anka pripravljala sokove in sušeno sadje, ki ga bo pomešala z medom. To je stara kmečka dobrota, a je skorajda pozabljena.

Pod Ankino hišo je vrt, ki je prava mojstrovina njenih rok in znanja. Najprej si občudovanje zasluži njena rastlinska čistilna naprava. Anka je vso odpadno vodo speljala skozi rastlinje v vrtačo. Robove vrtače, kjer je bila borna zemlja, je spremenila v rodoviten vrt, na dnu vrtače pa je uredila vodno zajetje, ki ga krasijo cvetoči lokvanji. V kraju, kjer vode vedno primanjkuje, je ima Anka vedno dosti za zalivanje.

Odkar kmetuje, je Anka Černec zdrava in srečna. «Mnogi me sprašujejo, zakaj sem se tako zagnala v kmetovanje. Jaz jim odgovarjam, da ni mogoče samo tožiti in trditi, da se od zemlje ne da živeti. Seveda se da, le mnogo znanja in ljubezni je potrebno,« je zagotovila.
Povzeto iz današnjega Dnevnika (23.8.2002)